Zgodba o Božičku in o tem kako je “nastal” božič

Nisem Grinch, ki bi uničil božič in to ni samo še eden izmed božičnih člankov, ki ste jih neštetokrat prežvečili.

Ste postavili smreko, zakurili v kaminu, z zelenjem okrasili stanovanje, prižgali adventni venček enega pa obesili na vhodna vrata? Ste ob vsem skupaj kam obesili tudi omelo in pripravili gostijo? Če ste na zgornja vprašanja odgovorili z da, potem vam iskreno čestitamo ob praznovanju poganskih običajev vaših prednikov, ki so božič na tovrstne načine slavili še pred Kristusovim rojstvom.

December je čas, ki se ga razveselijo predvsem otroci. Mednje namreč darila, vsaj po slovenski tradiciji, prinesejo trije dobri možje: Miklavž, Božiček in Dedek Mraz. O prvem dobrem možu smo na MMC Tv Laško že pisali, saj le ta izvira iz krščanske tradicije svetnika, Nikolaja iz Mire, ki v spremstvu na večer 5. decembra obišče pridne otroke. In če je prvi mož pristna zgodovinska osebnost, sta druga dva bradata moža brez alibija v pred historičnih študijah.  Standardno prepričanje namreč velja, da naj bi Božiček med nas prišel z oglasom Coca-Cole, medtem ko je Dedka Mraza, oziroma Deda Moroza moč najti v ruskih pripovedih in bajkah. Ti dve trditvi sta zagotovo resnični, dejstvo pa je, da nas odkrivanje tančice o božiču pelje v čas pred Kristusovim rojstvom in da so »božič«, kot ga poznamo danes praznovali že mnogo let pred tradicijo krščanstva.

Naj vas popeljem v praznični čas skozi potep po zgodovini.

Kdo je Božiček in kdo je »stilist« njegovega rdečega plašča?

Ste se kdaj pogovarjali s starimi starši, kako so praznovali božič? Mnogi izmed njih povedo, da Božička, rdečega debelušnega možica, ki ga poznamo danes sploh ni bilo. Na obisk je hodil sveti Miklavž, darila pa so bila skromnejša od današnjih, ko Božiček do potankosti izropa vse trgovske centre, da ugodi seznamu, ki so mu ga pripravili »pridni« otroci.

Starši, ali veste komu se za vse to lahko zahvalite?

1822, New York. Uganili ste, Božiček je res nastal v Ameriki. Zanj je odgovoren Clement Clarke More, ki si je prvi izmislil podobo Božička v zgodbah z originalnim naslovom »The Night Before Christmas« oz. Noč pred Božičem. V zgodbi je opisal rdečega škrateljca, ki sliši na ime sveti Nikolaj. Ta je s sanmi in jelenčki prijezdil pred hišo speče družine, ko ga je ob njegovem ropotu zalotil oče. To je bila prva podoba božičnega duha, ki pa je nastal v domišljiji Mora in ima korenine popolnoma drugje.

Na severu, predvsem pa v germanskih deželah se podoba jahajočega Božička znajde v božičnem duhu, ob praznovanju praznika, ki ga imenujejo Yule. Le ta ni prijahal na jelenih s posebnimi imeni temveč na konju z osmimi nogami. A o tem božanstvu kasneje.

Božiček oz. sveti Nikolas, ki nam ga je predstavil More leta 1823 nastopi sam, brez škratov, pisem otrok, daleč od domovanja na severnem tečaju, kjer naj bi prebival z gospo Božičkovo in imel svojo delavnico. Obstajal ni niti seznam porednih in pridnih otrok.

Zasluge za tega Božička žanje ilustrator nemškega rodu, Tomas Nast, ki je ravno tako kot njegov predhodnik ustvarjal v New Yorku. Karikaturist ki si je za svoja dela sposodil »Morovega Božička«, je s svojo domišljijo dopolnil dobrega moža in ga predelal v sodobno podobo, ki jo je kasneje uporabila Coca-cola v svoji znameniti reklami.

1862 je eden ameriških časopisnih velikanov namreč pooblastil Nasta, da bi narisal božične ilustracije. Le ta je »Morovega veselega palčka« spremenil v veliko večjega, starejšega, predvsem pa obilnejšega moža, ki si je nadel rdeč plašč, pod njim pa skrival belo srajco prepasano z naramnicami in mu kot, »newyorčan« takratnega časa v usta dodal še pipo.

Leta 1862 je v času božiča je Nast prvič naslikal dobrega moža, ki je bil objavljen 3. januarja 1863 na naslovnici newyorškega časopisnega velikana Harper’s Weekly, kjer Nastova karikatura prikazuje dobrega moža, ki na fronti obišče vojake ameriške državljanske vojne.

Naslednjih 30 let je Nast pilil podobo Božička vse do današnje interpretacije. Sliko novega Božička je kasneje prevzela Coca-cola, ki je širši javnosti tudi predstavila rdečega dobrega moža, ga naredila slavnega in ga pripeljala v domove otrok po vsem svetu.

Toda kam segajo korenine tega debelušnega moža, ki s krščansko tradicijo praznovanja božiča praktično ni imel nobene veze?

YULE, tradicija predkrščanskega slavljenja zimskega solsticija, ki mu danes pravimo božič

Prva sled vsekakor pelje k svetemu Nikolaju iz Mire, ki je krščanska podoba kasneje nastalega Božička. Druga sled pa nas pelje nazaj v čas predkrščanskega praznovanja božiča, ki so ga sorazmerno istočasno praznovali naši predniki.

Poganska ljudstva so namesto božiča častila zimski solsticij, na dan 21. decembra. V mitologiji germanskih in severnjaških ljudstev prepoznamo božanstvo, ki sem ga omenila na začetku. Zanimivo je, da ga ravno tako upodablja starec s sivo brado, odet v zelenje, saj naj bi le ta poosebljal božanstvo  sonca, svetlobe, rodnosti in življenja. Podobne izsledke je mogoče najti tudi v Odinu, ki so ga germanska ljudstva po vikinškem izročilu ravno tako častila v preteklosti, a sedaj se posvetimu drugemu junaku.

Sam starec z brado namreč niti ni tako zelo zanimiv kot samo slavljenje praznika. Na 21. decembra so skoraj vsa večja ljudstva po svetu častila praznik sonca, luči in ponovnega prerojenja.

Kako so predkrščanska ljudstva »božič« praznovala po svetu

Na prostoru današnje Slovenije so naši predniki častili Svarožiča ali Božiča. Praznovanje, ki je imelo izvor v čaščenju sonca in se je nanašalo na solsticij, saj so ga ravno tako praznovali v noči iz 21. na 22. grudna (decembra) in katerega ime slavljenja praznika se je ohranilo vse od poganskih časov. Zanimivo je dejstvo, da je večina krščanskih dežel v svoje ime slavljenja božiča prevzelo ime v povezavi z Jezusom Kristusom: Christmas v angleščini, pa Noël  v francoščini, ki izvira iz »Dies natalis Domini nostri Jesu Christi«, kar pomeni Gospodov rojstni dan, in tako dalje. Slovenci pa smo v poimenovanju ohranili pogansko različico.

Egipčani so v tem času ob zimskem solsticiju na najkrajši dan v letu v svoje domove prinašali listje datljevca, kot simbol zmage življenja nad smrtjo.

Rimljani denimo so solsticij praznovali s festivalom imenovanim Saturnije, kjer so počastili boga Saturna, okraševali pa se z zelenjem, ki je ravno tako pomenilo rodovitnost, življenje, zmago.

Na Islandiji so namesto dobrega moža poznali kar 13 škratom podobnih božičnih mož, katerih mati je bila hudobna čarovnica, ki je jedla otroke. »Yule lads«, kot jih imenujejo imajo vsak svojo lastnost, nekateri dobro, drugi slabo. Porednim otrokom v domove oz. obutev nastavljajo gnile krompirje, gomolje, medtem ko pridni dobijo slaščice, dobrote.

Kristjani so praznik božiča kot Jezusovo rojstvo pričeli praznovati šele v 4. stoletju našega stoletja. Izbrali so si datum 24. decembra, kar je izpadlo kot odličen nadomestek poganskim ljudstvom, ki so po pokristjanjevanju, vsaj v datumskem smislu ohranila praznovanje, ki so ga slavila poprej.

Vsem tem praznovanjem pa je skupnega nekaj povsem drugega. Simbolika zelenja, ki se je kot tradicija božiča preselila tudi v naše domove.

Izvor božičnega drevesca

Že iz zgornjih trditev je razbrati, da so v času solsticija vsa velika predkrščanska ljudstva ob svojem praznovanju uporabljala veliko zelenja. Zelenje je pomenilo življenje, rodovitnost, zaščito pred zlim. Najbližje današnjemu božičnemu drevescu je tradicija severnih ljudstev, ki so živela na področju današnje Švedske, Finske, Islandije, /…/. Le ta so častila smreko in jelko, saj sta predstavljali sveto drevo, ki preživi tudi mrzle, zimske mesece.

Tradicijo skandinavskih ljudstev so na to prevzela germanska, ki so zimzelena drevesa nosila tudi v svoje domove. Ravno tako smrečje skupaj z bodiko in omelo predstavlja pomemben del praznovanja Yula. Le to naj bi okoli 21. decembra, na najkrajši dan v letu odganjalo slabe energije, duhove in demone, ki so v temnejših dneh »trkali na domove naših prednikov«.

Germanska ljudstva so kasneje svoje zimzelene »smrečice« krasila z darovi, za katere so želeli, da jih bi v prihajajočem letu prejeli od bogov.

Sveto drevesce pa so prevzeli tudi v krščanskem verovanju okoli božiča. Prvi okraski na zelenih vejah ali smrečici naj bi bila rdeča jabolka, ki so ponazarjala rajsko drevo.

Tisti pa, ki naj bi okraševanje smrečice pričel v današnjem pomenu, je bil Martin Luther, nemški reformatorski duhovnik, ki naj bi ob sprehodu skozi gozd na sveti večer ob sijaju lune občudoval sneg na smrečju. Kasneje naj bi domače drevesce okrasil s svečami, kar pa že ponazarja podobe današnjega okraševanja smrečice.

 Smreka pa ni edino zelenje, ki smo ga ohranili v današnjem času.

Adventni venec, ali kolo življenja?

Ena izmed tradicij ob božiču je krasitev adventnega venca, ki v krščanski tradiciji s krogom ponazarja simbol popolnosti in večnosti, zimzelene veje pa pričajo o življenju in Jezusu Kristusu, medtem ko venec krasijo štiri sveče, ponazoritev zadnjih štirih nedelj pred božičem, ki morajo biti vijolične barve, barve spokojnosti, posta in pričakovanja.

Prvotno zelenje spleteno v krog naj bi predstavljalo kolo življenja, ki so ga naši predniki dojemali kot umrljivo in znova rojeno cikličnost.

Prvi adventni venec v današnjem pomenu pa je nastal leta 1839 v Nemčiji, kjer naj bi evangeličanski duhovnik presenetil otroke v sirotišnici. Sprva je bil venec leseno kolo, odeto v zelenje z devetnajstimi redečimi svečami, ki so predstavljale dneve do božiča in štirimi belimi svečami, ki so ponazarjale nedelje. Le te so se ohranile danes v adventnem času, ki pa simbolizira pričakovanje oziroma prihod Jezusa. Beseda advetnus namreč pomeni prihajati naproti, bližati se, priti.

Kaj pa zvončkljanje verig in Božičkovih sani? To vendar ne prihaja iz poganstva?

Če do sedaj še niste spoznali kako zelo so se poganske tradicije uspele zakoreniniti v krščansko tradicijo praznovanja, naj vas seznanim še z zadnjo, sicer zanemarljivo podrobnostjo.

Božični čas je neverjetno tesno povezan tudi z glasnim zvončkljanjem, rožljanjem, petjem. Prav ste uganili, vse to ima simboliko, ki sega v čas naših predkrščanskih prednikov. Rožljanje parkljevih verig in Božičkovih sani ima neverjetno podobnost z zvonjenjem in ropotanjem v času praznovanja solsticija, ki naj bi po navedbah nekaterih zgodovinarjev pomenilo verovanje v odganjanje demonov in slabih energij.

Zanimivo, kaj ne?

Kaj je torej tisto kar praznujemo danes

Kdo je potemtakem pravi, Miklavž, Božiček ali Dedek Mraz? Dedek Mraz ali Ded Moroz, ki je prišel k nam v času Jugoslavije ima ruske korenine in prihaja v zgodbah iz ruskih pravljic, ki so nastale v času srednjega veka, prvič pa bile zapisane okoli tridesetih let prejšnjega stoletja. V slovenskem prostoru Dedek Mraz prebiva pod Triglavom, slikovno pa ga je k nam umestil tudi slikar Maksim Gaspari.

Lahko bi dejali, da je bitko o pristnosti med ameriškim debeluhom v rdečem in ruskim bradačem s kučmo v našem prostoru zagotovo odločil Nikolaj iz Mire, kateremu lahko edinole pripišemo zgodovinski »alibi«. Popolnoma drugačna pa je zgodba o božiču. Zdaj veste, da so okrašena jelka, deblo v kaminu, adventni venec in zelenje na vratih ter prepevanje božičnih pesmi z zvonjenjem plod nekega popolnoma drugega časovnega obdobja, ki so ga naši predniki praznovali na tisoče let pred nami. Vse skupaj pa nam v teh božičnih dnevih prinaša popolnoma novo spoznanje. Da božični duh, pa naj bo ta v obliki dobrih mož, smrečice, družine, cerkvenih praznovanj ali pa poganskih ritualov obstaja in božič postavlja kot edini praznik, ki je skupen vsem, neglede na čas, zgodovinsko obdobje, veroizpoved ali celino s katere prihajamo.

Špela Juhart

Sorodni prispevki

Praznično Laško tudi letos prižgalo luči

Koronska realnost je dobro spremenila naše navade, odnose in nam zamajala življenje. Takšni, drugačni, bodo letos tudi prazniki. Da pa bodo krajani...

Rdeči križ Laško: Povečano povpraševanje po humanitarnosti zaradi krize s COVIDOM -19

Korona kriza je terjala svoj davek. Tako na področju zdravstva, kot tudi na področju humanitarnih organizacij, ki beležijo vse večje povpraševanje po...

Mladi skozi korona krizo

Mladi. Tisti prekrškarji, ki so največkrat na udaru kritikov, predvsem starejših, ki nemalokrat pozabljajo, da so tudi sami nekoč razmišljali z drugačnimi...

Tifernusov dnevnik

Kako je kulturni molk udaril občino Laško

Z besedo predaja človek človeku svoje misli, z umetnostjo pa ljudje drug drugemu predajajo svoja čustva, je dejal Plehanov. A kaj se zgodi, ko kultura...

Festivalnost s Cvetjem in pivom splavala po vodi, STIK ohranil simbolično obeležitev

Korona kriza je Laščanom letos odnesla nekaj neprecenljivega, Festival Pivo in Cvetje, ki bi potekal drugi vikend v juliju in bi ponovno postregel z...

PRAZNIK DELA V SENCI DVIGA BREZPOSELNOSTI IN KRŠENJU DELAVSKIH PRAVIC

PREBUJALI SE BOMO TUDI V LAŠKEM Bliža se prvi maj, praznik dela in delavskih pravic, ki so, vsaj v zadnjih dneh, ko se spopadamo z...

Zgodba o Božičku in o tem kako je “nastal” božič

Nisem Grinch, ki bi uničil božič in to ni samo še eden izmed božičnih člankov, ki ste jih neštetokrat prežvečili. Ste postavili smreko, zakurili v...

Mednarodni dan piva

Danes, na prvi petek v avgustu obeležujemo mednarodni dan piva. To je praznik vseh ustvarjalcev piva, pivovarjev, ki pivo varijo, hmeljarjev, lastnikov pivnic, barov,...

Ostanimo povezani

955OboževalciVšečkaj
621SledilciSledite
439NaročnikovNaročite se