Intervju z Aljo Kapun

Življenje ni gledališče, zaradi česar je včasih zelo preprosto in banalno

»Ves svet je oder in moški vsi in ženske zgolj igralci:
nastopajo in spet odhajajo in vsak igra v življenju razne vloge.«

(William Shakespeare: Kakor vam drago, II – 7)

V tokratnem intervjuju smo spregovorili z igralko, plesalko, lutkovno ustvarjalko, direktorico in nasploh umetnico Aljo Kapun. Pokukali smo v začetke njene kariere, se poglobili v življenje igralke, hkrati pa Aljo spoznali tudi kot osebo v realnem življenju.

Ste igralka, plesalka, mati, lutkovna ustvarjalka, vsesplošna umetnica in še bi lahko naštevali. Vaši prvi koraki na odrskih deskah so bili plesni. Bi lahko rekli, da je bil ples vaša prva strast? Študirali ste tudi ples na SEAD Salzburg Experimental Academy of Dance. Kakšna je bila vaša izkušnja?

Moram priznati, da me naziv “umetnica” malo odbija, sedaj ko je za mano prva polovica življenja in človek v nekaterih stvareh malo dozori. Hočem reči, da se pod to besedo, torej pod besedo “umetnica”, skriva pridih nečesa, kar je mnogo več, kot je sama beseda. Umetnost je zame harmonija, veličastnost in umetnik bi moral biti nad vsemi, moral bi zajeti znanje in vse svetove v eno samo misel. Začela bom skromno in ponižno. Po izobrazbi sem igralka, po duši plesalka. Ples je bil moja prva in velika strast in še vedno je moja strast. Ko sem bila stara približno pet let, sem pri babici začela plesati pred televizijo. Takrat sem vedela, da želim plesati. Izkušnja na plesni akademiji v Salzburgu je bila velika, sploh ker sem se na koncu prvega letnika odločila, da grem nazaj v Ljubljano in končam študij igre. Dilema je bila težka, sploh ker mi je ples dolgo časa pomenil vse. Študij plesa je naporen, človeka izčrpa, vendar je tudi veliko lepega in neprecenljivega. Učitelji plesa so bili vrhunski, veliko in hitro si se lahko naučil, če si si tega želel. Zame osebno je bilo najtežje sprejeti spoznanje, da po telesni poškodbi človek nazaduje za pet korakov nazaj in potem mora začeti od začetka. Dril, ples je dril. Balet disciplina, joga za raztezanje in moč, sodobno plesno tehniko pa si vsak razlaga po svoje.

Kdaj ste začutili, da želite igrati?                   

Alja Kapun v vlogi Maje iz TV serije, “Pod eno streho”

Ko smo snemali TV nadaljevanko »Pod eno streho«. Proti koncu snemanja prve sezone sem vedela, da me je igra začela zelo zanimati.

Ko igram na odru, torej ne pred kamerami, je bližina publike in njen odziv neposredno ob meni. Imaš samo eno možnost, ni popravkov. Če narediš napako, jo moraš popraviti tako, kot da je sploh ni bilo. Pri snemanju se naredi »cut« in ponovimo posnetek. Oder je živa forma, ki diha neposredno med igralcem in gledalcem.

Posvetiva se vaši igralski karieri. Kakšni so bili začetki?

Moji začetki igre so pomenili vpis na sprejemne izpite na igralsko akademijo v Ljubljani in potem uspešno opravljeni sprejemni izpiti. Vse do takrat zame igra ni obstajala in me tudi ni zanimala.

Kaj pa AGRFT? Študirali ste dramsko igro in umetniško besedo, kako je za vas potekal študij?

Študij igre sem izbrala, ker je vseboval ure plesa, kar mi je pomenilo vse in je bilo v četrtem letniku srednje oblikovne šole zame odločilnega pomena, da sem izbrala ta študij, torej igro. Po prvem letniku igre sem šla delat sprejemne izpite v Salzburg, jih opravila in povedala mentorjem v Ljubljani za svojo odločitev. S snemanjem TV nadaljevanke »Pod eno streho« sem si plačala študij plesa v Salzburgu. A kot sem omenila že prej, me je začelo vleči k igri in tako sem se po prvem letniku plesa vrnila nazaj v Ljubljano in uspešno zaključila s študijem igre. Študij igre je bil na začetku zelo naporen, ker sem morala iz gibalnega, plesnega v nekaj besednega. Nič nisem razumela, nič znala. Mentorji niso bili toliko zahtevni. Zdaj, ko z distance gledam na to obdobje, lahko rečem, da so bili na trenutke neodgovorni s svojimi besedami in preveč mogočni. Vzeli so si ta prostor, da so lahko bili mogočni. Verjetno so v želji, da bi vse iztisnili iz študenta, šli čez vse in tako dosegli svoje. A ne vedno. Nisem se strinjala z vsem. Ne.

Alja Kapun In Palčica

Ste večplastna igralka, v sebi skrivate tudi ljubezen do lutk. Kdaj ste jo odkrili in kaj je tisto, kar lahko preko tehnike lutkarstva izraziš, česar pri igri na odrskih deskah ne moreš?

Lutke so super, ker je lutka lahko vse, če znaš vklopiti domišljijo. Kuli, barvica, kartonska škatla in že lahko sestaviš zgodbo in imaš lutkovno predstavo. Če dobro delaš, bo otrok takoj padel noter. Ne bo se obremenjeval, ali je lutka marioneta ali navadna nogavica, ki si jo povezneš na dlan in začneš pripovedovati. Ta moč lutke, da je lahko vse, se mi zdi super.

V zadnjem času sodelujete z Mladinskim gledališčem in produkcijo Maska v projektu Nova pošta. Katere so tiste igre, ki bi jih izpostavili in kaj vam predstavlja sama umetnost odrskega uprizarjanja?

Predstava 6 mladega režiserja Žige Divjaka je vsekakor svetla točka ustvarjanja in dela tega avtorskega projekta. Predstava govori o beguncih in je na lanskem Boršnikovem srečanju dobila nagrado za najboljšo predstavo. Sama umetnost odrskega uprizarjanja se močno razlikuje od filmske igre. Ko igram na odru, torej ne pred kamerami, je bližina publike in njen odziv neposredno ob meni. Imaš samo eno možnost, ni popravkov. Če narediš napako, jo moraš popraviti tako, kot da je sploh ni bilo. Pri snemanju se naredi »cut« in ponovimo posnetek. Oder je živa forma, ki diha neposredno med igralcem in gledalcem.

 

Raziščiva še vaše uprizarjanje na malih zaslonih. Zasloveli ste z nanizanko ”Pod eno streho” v glavni vlogi Maje. Je bila to vaša prva vloga na malih zaslonih?

Ja, prva.

Kakšna je bila ta izkušnja?

Zelo zanimiva. Kot neizkušena, mlada oseba, takrat še študentka igre, sem se znašla v delu, ki mi je predstavljal izziv, a hkrati tudi polje neznanega. Veliko stvari nisem vedela in sem se učila sproti. Največ sem se naučila od igralski kolegov Štefke Drolc, Zvoneta Hribarja, Rok Viharja …

Kaj pa slava, ki jo prinaša igra na TV. Kako ste se spopadali s prepoznavnostjo?

Težko. Vsi mislijo, da te poznajo in da ti lahko vse rečejo. Kličejo te po imenu lika. Meni še danes kdo reče “Maja”. Prepoznavnost ima tako kot vsaka stvar pluse in minuse. Zelo moraš biti pazljiv, čuvati zasebnost. Sama ne maram deliti zasebnosti, naj se raje piše o mojem delu. Naj govori delo.

 

Nedavno smo vas lahko videli v vlogi zdravnice v nadaljevanki »Reka ljubezni«. Kako je bilo po nekajletnem premoru spet nastopiti v vlogi?

Super in brez težav. Na vlogo se pripravim temeljito, tekst se naučim in gremo, akcija. Trema pa je vedno prisotna, pred vsakim nastopom. To samo pomeni, da ti ni vseeno.

Verjamem, da ti življenje ne da vedno neskončno popravnih izpitov. Če katerega ne narediš, ali ga zamudiš, verjamem, da je prepozno.

Se v prihodnosti še vidite kot filmska igralka, bi si morda želeli nastopiti v kakšnem celovečercu, ustvariti kaj svojega?

Ja. Plan je točno takšen, celovečerec, plan je ustvariti nekaj svojega.

 

Dejali ste, da zasebnosti ne marate deliti, mi bomo o njej pisali. Prihajate iz Rimskih Toplic, kako se je z vašo umetniško kariero soočala družina, je bilo veliko odrekanja?

Družina me je podpirala in se posledično temu tudi kdaj čemu odrekla. Oče me je iz Rimskih Toplic vozil na plesne vaje v Celje, mama je pomagala pri kostumih, brat pa je moral vse to prenašati. Malo za šalo, malo zares, redne vaje so vsekakor terjale čas in podporo družine, ki sem jo dobila.

 

Ste mati treh otrok. Kako usklajujete naporno delo igralke in umetnice z materinstvom?

Težko, s pomočjo staršev in varuške, ki pazijo otroke v času mojega dela, večernih vaj, predstav ali gostovanj. Logistika je tukaj zelo pomembna. Še vedno verjamem, da se vse da, če se hoče.

Kaj pa Alja Kapun kot oseba – kaj je tisto vodilo, ki ga ob vsesplošni ustvarjalnosti upoštevate v vlogi življenja?

Življenje ni gledališče, zato je včasih zelo preprosto in banalno. Verjamem tudi, da ti življenje ne da vedno neskončno popravnih izpitov. Če katerega ne narediš, ali ga zamudiš, verjamem, da je prepozno. Kot vsak človek tudi jaz delam napake in se učim. Biti pameten in soliti pamet drugim je najlažje. Nimam posebnega vodila. Poskušam biti čim bolj jasna, s sabo in svojimi mislimi. To je največ, kar lahko naredim.

 

Kaj pa vzponi in padci? V tako pestri karieri ste se zagotovo spopadli tudi z njimi. Kako kot igralka premagujete stres, ki ga prinaša dvoplastnost igre in realnosti?

Stres je del življenja. Če sem iskrena, je igra zdaj zame nekaj najmanj stresnega. Človek odraste, dobi distančen pogled, vsaj jaz tako vidim. Igra mi ne predstavlja toliko napora in stresa, kolikor mi ga predstavlja usklajevanje družinskega in poslovnega življenja. Odnosi so zame zelo stresni in naporni.

In kaj je tisto, kar vas poleg igre, plesa in materinstva še navdušuje?

Navdušuje me neznanje in želja naučiti se še več. Vsega, kar ne znam, in tega je še veliko. Moja želja je uspeti v poslovnem svetu in biti finančno popolnoma neodvisna.

V letošnjem letu ste v Kulturnem centru Laško nastopili v vlogi govornice ob dnevu državnosti, ki je bil posvečen mladim. Kaj je vaše sporočilo mladim, ki si želijo stopiti na pot igralstva?

Na začetku naj povem, da je bil to moj prvi slavnostni govor ob dnevu državnosti, zato bi se rada zahvalila Tini Belej, da se je spomnila name. Mladim pa bi samo rekla, naj mislijo s svojo glavo in včasih vklopijo razum. Vem, da čustva nesejo, so tista, ki dajo krila, zalet, in da je težko, ko si mlad, stopiti en korak nazaj, malo počakati in se potem odločiti. Vse to razumem. Ampak padec je včasih tako trd in razumen, da te boli še dolgo. Sama sem imela več padcev kot vzponov, a pomembno mi je, da se poberem in grem naprej. Kar se tiče akademije za igro v Ljubljani in študija igre menim, da je naravnana tako, da se prepustiš, in preferira, da se vržeš s čustvi v vodo in potem plavaš. Vsi znamo plavati, a ne obvladamo vseh tehnik plavanja. Hočem povedati, da akademija ni vse, je samo šola za igro in igralske veščine.

Zaključiva s sedanjostjo. Ste direktorica podjetja Opium Industries, zabavna industrija, d. o. o. Kaj predstavljate?

www.opium-industries.com

Opium Industries, zabavna industrija, d. o. o, je novo podjetje, ustanovljeno februarja letos. Kot direktorica in zastopnica tega podjetja skrbim tako za finančno plat podjetja kot tudi za izbor predstav, s katerimi sodelujemo. Biti odgovoren za podjetje ni mačji kašelj. Moje delo poteka za mizo, v pisarni. Planiram, računam, se dogovarjam za predstave in kadar je potrebno, grem tudi na sestanke, na teren. Naše podjetje se trenutno ukvarja z organizacijo, ustvarjanjem in uprizarjanjem predstav tipa »stand up«. Trenutno sodelujemo s komikom Admirjem Baltičem in njegovo monokomedijo Slaba družba, Klemnom Bučanom s samostojno predstavo 18+ in komikom Žanom Papičem. Več o predstavah in najavah predstav najdete na www.opium-industries.si.

Akademija je naravnana tako, da se prepustiš, in preferira, da se vržeš s čustvi v vodo in potem plavaš.Vsi znamo plavati, a ne obvladamo vseh tehnik plavanja.Akademija ni vse, je samo šola za igro in igralske veščine.

V letošnjem letu, natančneje 30. avgusta, pa boste v Laško pripeljali monokomedijo Slaba družba. Nam lahko zaupate kaj več?

Tako je, Admir Baltič bo s svojo monokomedijo Slaba družba nastopil v petek, 30. avgusta, na občinskem dvorišču v Laškem. Vstopnice so na voljo v TIC-u Laško. Admir Baltič je stand up komik, s katerim smo sodelovali prvič, in sicer je letos meseca maja imel dva nastopa v Festivalni dvorani v Ljubljani. Njegova monokomedija Slaba družba govori o kriminalcu z imenom Žuti, ki s svojimi anekdotami pripoveduje zgodbe o sebi, svoji družini, prijateljih in tudi o številnih družbenih krivicah sodobne Slovenije. Gledalce je prepričala njegova iskrenost, pronicljive opazke in iznajdljivi pevski vložki, ki žanjejo aplavze. Malo manj pa jih je navdušil zavajajoč naslov – Baltič je namreč vse prej kot slaba družba. Pridite pogledat, ne bo vam žal.

Foto: Kulturni center Laško (https://www.facebook.com/Kulturnicenter.Lasko/?epa=SEARCH_BOX)

V Laškem pa ne boste nastopili zgolj v vlogi menedžerke. Kaj je tisto, kar še pripravljate?

Res je, pripravljam avtorsko solo predstavo, namenjeno odraslim. Za najmlajše pripravljam lutkovno igrano predstavo v okviru ABC abonmajček in še za mladino moram nekaj »natuhtat«. Dela je dovolj. Vse v sodelovanju STIK-om Laško.

 

Za konec še tisto klasično vprašanje. Kakšni so vaši načrti, želje, misli za prihodnost?

Posneti celovečerec in uspeti v poslovnem svetu. Misli, želje so del dela, dela in še enkrat dela, da dosežem ta dva načrta.

Špela Juhart

Intervju si v celoti lahko preberete tudi v časopisu Laški bilten, ki je izšel 16.8.2019

Foto: osebni arhiv Alje Kapun

Povezave do fotomateriala povzetega s spleta:

Sorodni prispevki

Pomisliti je potrebno tudi na starostnike

Vse več zadnje čase govorimo o šolanju na daljavo in problemih otrok in mladostnikov, a pozabili smo na tiste, ki nekako tudi...

Občinska seja v znamenju financ

Kljub razmeram v katerih so tovrstna srečanja sicer omejena so se včeraj že dvanajstič sestali svetniki in zaposleni na Občini in v...

Martinovo tokrat v krogu družine

Danes po Sloveniji pa tudi drugod po Evropi praznujemo praznik, za katerega smo lahko zahvalni Martinu Tourskemu...

Tifernusov dnevnik

Kako je kulturni molk udaril občino Laško

Z besedo predaja človek človeku svoje misli, z umetnostjo pa ljudje drug drugemu predajajo svoja čustva, je dejal Plehanov. A kaj se zgodi, ko kultura...

Festivalnost s Cvetjem in pivom splavala po vodi, STIK ohranil simbolično obeležitev

Korona kriza je Laščanom letos odnesla nekaj neprecenljivega, Festival Pivo in Cvetje, ki bi potekal drugi vikend v juliju in bi ponovno postregel z...

PRAZNIK DELA V SENCI DVIGA BREZPOSELNOSTI IN KRŠENJU DELAVSKIH PRAVIC

PREBUJALI SE BOMO TUDI V LAŠKEM Bliža se prvi maj, praznik dela in delavskih pravic, ki so, vsaj v zadnjih dneh, ko se spopadamo z...

Zgodba o Božičku in o tem kako je “nastal” božič

Nisem Grinch, ki bi uničil božič in to ni samo še eden izmed božičnih člankov, ki ste jih neštetokrat prežvečili. Ste postavili smreko, zakurili v...

Mednarodni dan piva

Danes, na prvi petek v avgustu obeležujemo mednarodni dan piva. To je praznik vseh ustvarjalcev piva, pivovarjev, ki pivo varijo, hmeljarjev, lastnikov pivnic, barov,...

Ostanimo povezani

955OboževalciVšečkaj
621SledilciSledite
439NaročnikovNaročite se