»Napredujemo lahko samo skupaj.«

 

Janja Urankar Berčon je bila 5 let na čelu STIK-a Laško, s koncem tega meseca pa zapušča mesto direktorice in se odpravlja v druge vode. Znotraj njenih mandatov je Laško kot turistična destinacija doseglo veliko, pa vendar njene naslednike še vedno čaka veliko dela, je prepričana. Njena vrata so bila vedno odprta, da je prisluhnila in slišala svoje podrejene in verjame, da tako mora delati pravi vodja. Vedno je bila vljudna in prijazna, zato se je najbrž mnogim priljubila in čeprav je veliko svojega časa vedno namenila delu, si vseeno zna nekaj časa vzeti tudi zase in predvsem za svoja otroka.

Z njo smo se pogovarjali v njeni pisarni. Kljub občasnem zvonjenju telefona, se je popolnoma posvetila najinemu pogovoru. Spoznali sva se kmalu po njenem pričetku direktorskega mandata in sva v preteklosti tudi sodelovali, zato sva se med intervjujem tikali. V njem pa sva se dotaknili tako njenega profesionalnega kot osebnega življenja, zato smo prepričani, da jo boste skozenj bolje spoznali tudi vi.

Piše: Maja Horvat

Foto: Maja Horvat in osebni arhiv Janje Urankar Berčon

 

Mogoče začneva z najbolj očitnim. Konec tega meseca zapuščaš delovno mesto direktorice STIK-a. Kako to, da si se odločila za ta korak?

Odločila sem se za nov izziv. Že na faksu, na sociologiji – študirala sem namreč kadrovski management, so nas učili, da je prav, da vsakih 5 do 7 let zamenjaš službo, da ne padeš v »cono udobja«. Jaz moram priznati, da sta bili tako moja prejšnja služba v Thermani kot ta v STIK-u izredno dinamični in sem ju rada opravljala. Ko se je pojavilo nekaj novega, pa sem si vseeno rekla, zakaj si ne bi še malo razširila obzorij. Poleg tega se je ob prehodu v leto 2019 povsod pisalo, kako bo to leto leto novih priložnosti in novih izzivov, pozitivno leto. Do neke mere v to tudi verjamem, in ker se je zgodilo eno z drugim, sem se odločila, da bom to priložnost zgrabila in šla naprej. Menim, da sem v teh 5 letih veliko naredila, verjamem pa tudi, da se da narediti še dosti več. V vseh teh letih se je porodilo ogromno dobrih idej, poleg tistih, ki smo jih zapisali v akcijski načrt za obdobje 2015-2020, se vedno porajajo nove in nove. Žal pa današnji časi niso zlati in ker je doseganje ciljev, ki smo si jih zastavili, precej odvisno od finančne podpore, se do njih ne pride tako hitro kot bi si želeli.

Kam pa te vodi pot naprej?

Grem v gospodarstvo, na povsem drugo področje. Zaenkrat se ne bom več ukvarjala s turizmom. Grem v podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo. Res pa je, da tudi to podjetje živi zeleno zgodbo – podobno smo gradili tudi tukaj, v STIK-u. Gre za podjetje Plastika Skaza v Velenju, ki ima več kot 300 zaposlenih in čigar poslanstvo je spreminjane navad ljudi, s tem pa ohranjanje planeta. Je ena takih organizacij, ki uporablja sodobne prijeme. Moderna organizacija. Veliko dajo na osebnostno rast, na izobraževanje, tako imaš res možnosti napredovanja tudi pri samem sebi. Lahko se veliko naučiš. Grem pa na področje, ki sem ga pravzaprav študirala – kadrovsko področje.

Kot direktorica STIK-a si prav gotovo veliko pripomogla k razvoju Laškega. Kaj vse se je spremenilo od kar si prvič vstopila v mandat?

Lahko bi naštevala ogromno manjših in večjih stvari. Morda je ena najbolj bistvenih ta, ki se je zgodila kmalu po mojem nastopu na mesto direktorice. V letu 2014 smo začeli skupaj snovati novo turistično strategijo razvoja in promocije turizma za občino Laško do leta 2020. Dobilo se nas je okoli 40, torej vsi glavni deležniki iz naše destinacije, in sicer iz javnega, zasebnega in nevladnega sektorja – vsi tisti, ki imamo kakršenkoli vpliv na razvoj turizma, kar se je, kolikor mi je znano, zgodilo prvič. To se mi je zdel res velik dosežek, saj je poslanstvo STIK-a, da povezuje in koordinira vse glavne akterje.

Gostili smo kar nekaj mednarodnih dogodkov, ki so pomembni za Laško. Denimo mednarodni plesni dogodek s plesnim klubom Lukec iz Krškega, pa Evropsko prvenstvo mažoret, ki smo ga soorganizirali. Ustvarili nove turistične produkte, kot sta Escape room in Unlock Laško, prvič organizirali aktivno preživljanje prostega časa za otroke med počitnicami in še marsikaj. Med drugim smo vzpostavili tudi Domači kotiček, ki je resnično zaživel in še vedno napreduje. Poskrbeli smo za zbir aktivnosti za turiste od pomladi do jeseni, sedaj pa pripravljamo še drugi produkt, od zime do pomladi. Kar nekaj projektov je v teku, prvič pa smo tudi samostojno kandidirali v projektu Ministrstva za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo (MRGT), v sklopu katerega smo že dobili veliko, marsikaj pa nas še čaka. Razvijamo tudi 5-zvezdični produkt, ki bo na trgu tik pred poletjem, vanj pa bodo vključeni tako manjši kot oba velika turistična ponudnika.

Eden res večjih dogodkov je bila lanskoletna kolesarska dirka skozi Laško in vzpostavitev živega napisa pod gradom. To je bil lep primer sodelovanja z Osnovno šolo Primoža Trubarja Laško s podružnicami, saj je sodelovalo več kot 500 otrok. Za tak denar, kot je bil vložen za to promocijo, sicer ne dobiš niti reklame na slovenski televiziji, to kar smo naredili mi, pa si je ogledalo preko 110 evropskih televizij in preko 13 milijonov gledalcev. Kako zelo velik pečat smo pustili pri promociji slovenskega turizma, nam je s posebno zahvalo sporočila tudi Slovenska turistična organizacija.

Še bi lahko naštevala, ampak najbolj pomembno mi je to, da smo delali na sodelovanju in povezovanju ter s tem dokazali, da lahko stopimo skupaj, skupaj gradimo in posledično dosegamo dobre rezultate.

Turizem v Laškem je sicer na zelo dobri poti, pa vendar so najbrž kje še rezerve?

Res je. Sama mislim, da bi v Laškem morali imeti turiste z višjo kupno močjo. Dobro bi bilo privabiti tiste, ki bodo mestu Laško in celi okolici prinesli več. To so turisti iz držav na severu že zato, ker pridejo za dlje časa. Nanje smo se osredotočili tudi pri digitalni promociji, s katero pričenjamo konec zime. Dosti več bi lahko naredili na področju dostopnega turizma, recimo za športnike invalide, pa tudi druge skupine z določenimi omejitvami. Verjamem tudi, da bi lahko bolj številčno zaživeli manjši ponudniki. Pri tem mi takoj na pamet pride podeželje, saj imamo premalo turističnih kmetij v pravem pomenu besede, pa tudi premalo lokalne gastronomske ponudbe. Res pa je, da smo trenutno nekje v sredini projekta Okusiti Laško, skozi katerega bo nastala nova kolektivna blagovna znamka, v katero bodo vključeni tako namestitveni kot gostinski ponudniki, pridelovalci, predelovalci in drugi. Gre za zelo dober projekt, ki ga vodi Občina, v naših strokovnih službah pa je bila pripravljena zgodba, ki bo zelo dobro zaživela, če bo po končanem projektu predvsem njena promocija finančno podprta.

Vsekakor bi morali res nekaj narediti v zvezi z oživitvijo starega mestnega jedra. O tem se že dolgo govori. Mislim, da je Občina tudi že pripravila razpis in verjamem, da enkrat bo. Velikokrat poslušam, kako se v mestu nič ne dogaja, ampak to ni odvisno od STIK-a. Nujno potrebno je spodbuditi mlade ali pa kakšnega drugega posameznika, da bo vzpostavil novo ponudbo v starem mestnem jedru. Napolniti je treba prazne lokale in takrat bodo turisti prihajali tudi v staro mestno jedro. In šele takrat bo smiselno imeti TIC odprt tudi ob nedeljah (z očitki odprtja TIC-a se namreč večkrat srečujem). Upam, da bo kmalu zaživela pivnica, oziroma da se bo kakšen gostinec opogumil in vzel v najem spodnje prostore Savinje. Ne smemo pozabiti, da se letos odpira nova kolesarska steza (Celje – Laško), zato je treba spodbuditi potencialne ponudnike, da bodo na tem področju poskrbeli za dodatno ponudbo.

Kaj pa prednosti?

Absolutno je največja prednost destinacije Laško, da ima možnosti za zelo različno publiko. Morda bi bilo zato prav, da bi tudi oboje terme, ki jih imamo, premislile o segmentirani ponudbi. Na eni strani bi lahko Thermana Laško in starejši zdraviliški del le-te svojo ponudbo usmerila predvsem na družine in upokojence, Rimske terme pa na pare in višji management. Dejstvo je, da sicer med seboj dobro sodelujemo, ampak še vedno sem mnenja, da bi se lahko tako eni kot drugi posvetili enemu oziroma največ dvema segmentoma, kar bi pripomoglo, da bi cene dvignili na višji nivo. Razumem, da se vsak bori za vsakega gosta in za vsak cent, kljub temu pa sem bila vsa ta leta mnenja, da za slovenska zdravilišča velja, da želijo vsa imeti vso publiko, kar se mi ne zdi smiselno.

Kak tip turista pa si ti?

Sama imam dva mlajša nadobudna otroka, tako da sem definitivno nekdo, ki išče destinacije  primerne za družine. Tudi če grem zgolj na kavo, iščem lokal, ki ima igrala, da se otroka tam lahko zamotita, jaz pa imam tistega nekaj časa zase. Je pa res, da imam tudi t.i. poklicno deformacijo, ker kamorkoli pridem, vsepovsod vidim, kaj bi se še lahko izboljšalo oziroma kaj dobrega bi se lahko tam naučili in to dobro prakso prenesli k nam, v Laško.

Imaš raje umirjeni dopust ali v tebi živi raziskovalka?

Eno in drugo. Zaenkrat, ker sta otroka še premlada, 3 in 7 let, iščem destinacije, na katerih se bosta zabavala, seveda tudi kaj novega spoznala, pa vendarle bo čas za izobraževalne vsebine, ki jima bodo prišle prav tudi v šoli, malce kasneje. Sama pa sicer rada raziskujem in odkrivam nove kraje. Ker je mož motorist, včasih rada greva na kak vikend odklop z motorjem. Oba pa sva tudi učitelja smučanja in zdaj že vsi štirje radi uživamo na belih strminah.

Preden si delala v STIK-u, si delala v Thermani, kot vodja wellnessa. Kaj ti je bližje?

Priznati moram, da mi ni toliko pomembno področje dela kot to, da imam to, kar delam, rada. Posledično bi težko rekla, kaj mi je bilo bližje. V vsem sem uživala. Vsaka služba ima pozitivne in negativne strani. Je pa res, kar tudi večkrat povem, da mi je bilo včasih lažje delati v Thermani, kjer sem vodila 70 zaposlenih, kot v STIK-u, kjer jih je 14, ker je teh 14 občasno precej bolj naporno obvladovati kot tistih 70. Ne glede na to, kakšno skupino vodiš, pa moraš biti danes že na pol psiholog. Kar se tiče samega dela, pa bi rekla, da je najbolj pomemben odnos s sodelavci. Odnos je namreč temelj, ne glede na to ali delaš z metlo v roki, za šankom, v pisarni ali na neki visoki poziciji. Če so na delovnem mestu dobri odnosi, je možno tudi doseganje uspešnih rezultatov.

Študirala si kadrovski management in sedaj greš na delovno mesto povezano s kadri. Kako prepoznati pravi kader?

To je težko vprašanje. Res je, v zadnjih 10 letih se nisem ukvarjala zgolj s kadrovskim področjem, je pa tudi res, da sem imela priložnost spoznati veliko zelo različnih ljudi. Jaz nekako funkcioniram v smislu intuicije, tako pri odločanju kot pri ljudeh. Delam tako, kot sama začutim in verjamem v zakon privlačnosti – tisto kar daš, dobiš. Sicer pa ni jasnega pravila, ki bi veljalo za vsakogar. Ljudje smo živa bitja in vsak dan se spreminjamo. Vedno rabiš nek čas, da človeka spoznaš in šele takrat lahko rečeš ali je ali ni primeren za določeno delo.

Vsekakor pa obstaja razlika med gospodarstvom in javno upravo. Včasih je recimo bolje koga prestaviti na kakšno drugo delovno mesto, bolj primerno zanj. To je denimo v gospodarstvu mogoče, v javni upravi pa niti ne, oziroma dosti težje in to me resnično moti. Priznam pa tudi, da je zelo težko delati z ljudmi, ki opravljajo isto delo že več deset let – še posebej v javni upravi – in delajo zgolj zato, da tisto svoje oddelajo ali še tistega ne, ko prideš do njih z novo idejo, pa te gledajo kot največjega sovražnika. Koga od teh bi bilo dobro kdaj dati delati v gospodarstvo, da bi videl, kako drugače je tam. Seveda to ne velja za vse, da ne bo pomote.

Dejstvo je, da je zadovoljen delavec navadno tudi dober delavec. Kaj ljudje rabijo, da so zadovoljni?

Ena od teh stvari je zagotovo plača. Če je kader dobro plačan za svoje delo, bo le-tega dobro opravil. To je spet minus v javni upravi, saj tukaj nekoga ne moreš kar tako nagraditi in mu omogočiti napredovanja. To lahko narediš samo takrat, ko je to zakonsko opredeljeno, kar pa ni dobro. Po drugi strani pa je tudi avtomatska pravica do napredovanja nepravična, kajti marsikdo, ki napreduje, ker tako zahteva zakonodaja, si tega morda ne zasluži.

Seveda pa plača ni edina motivacija za zadovoljstvo zaposlenih. Obstaja še veliko drugih, majhnih stvari. Veliko narediš že s tem, da se jim lepo nasmejiš, jih pozdraviš, jih pohvališ in spodbujaš, da tudi sami razmišljajo, ne pa, da jim zgolj diktiraš, kaj naj delajo. Namreč, če je delavec aktivni del neke zgodbe oz. projekta, nanj vsekakor gleda drugače. Počuti se koristnega, včasih zelo pomembnega in to mu daje pozitivno energijo za vse nove projekte. Vrata do odločevalca morajo biti vedno odprta. Vsakega delavca je treba poslušati in tudi slišati, če poda dobro idejo, pa to v praksi tudi izvesti. Kot vidiš sva tukaj spet pri odnosu. Gre za spoštovanje, zaupanje in vse te vrednote, ki jih moraš upoštevati, ne glede na to kje, kaj in s kom delaš.

Sama verjamem, da je za funkcioniranje podjetja in zaposlenih izredno pomembno, kakšen je vodja. Se strinjaš s tem?

Absolutno! Vodja je zgled za vse ostale. Če ti povem primer… Mi smo v tem času, od kar sem tu, uvedli registracijo na delovnem mestu. Poznam veliko podjetij, kjer se direktorji ne registrirajo, jaz pa se, ker se mi zdi, da sem s tem za vzgled. Če se sprehodim skozi stavbo in na tleh vidim smet, jo poberem, saj verjamem, da bom s tem spodbudila druge, da bodo to naredili tudi oni. S svojimi dejanji namreč kažeš kdo si, konec koncev pa si ambasador tistega podjetja, tako kot v končni fazi vsi, ki delajo v podjetju.

Kaj pa počneš, da se sprostiš?

Za 30. rojstni dan sem si zaželela šivalni stroj. Začela sem šivati po navodilih, ni mi šlo in sem najprej mislila, da bom znorela. Po nekaj dneh sem se spet spravila k stvari, kajti če si nekaj zadam, to dosežem, in sedaj v tem resnično uživam. Ko vidim, da sem ustvarila nek izdelek, ki mi je všeč, mi je to res v zadovoljstvo. Zelo rada preberem tudi kakšno knjigo. Zadnje čase jih žal ne veliko, berem bolj otroške knjige pred spanjem. Sem pa bila vedno knjižni molj in sem rada brala, ampak rada brala tudi tisto, kar mi je koristilo. Denimo čtiva, ki te naučijo določenih tehnik, kaj in kako si pomagati, da lahko vsakega sprejmeš. Zelo blizu mi je nevrolingvistično programiranje, saj se s tehnikami, ki te jih NLP nauči, znaš ne le umiriti, pač pa prepoznati kakšnega sogovornika imaš na drugi strani, hkrati pa si pomagaš sooblikovati in izboljševati sebe. Zelo rada imam glasbo. V avtu ta vedno igra. Rada smučam. Sicer pa se sproščam z otrokoma. Kakorkoli je naporno imeti dva tako živa otroka, kot ju imava midva, te po drugi strani napolnita z energijo. Z njima rada kaj ustvarjam. Radi gremo v naravo, na kolo, sedaj smo že vsi 4 na kolesu. V Savinjski, kjer živim, je ravnina in je dovolj možnosti za to.

Rekla si, da rada bereš takšne knjige, ki te nekaj naučijo. Bi rekla, da je kakšna takšna, ki ti je res ogromno dala?

Zelo velikokrat odprem knjigo Skrivnost (The Secret), ker se mi zdi, da ne glede na to, kolikokrat jo prebereš, ti vedno takrat, ko jo odpreš, tista stran da nekaj, kar potrebuješ tisti dan. To je tisto, kar sem prej govorila, da verjamem v zakon privlačnosti. Sem pa pred časom od vodje enega večjih projektov dobila knjigo z naslovom Skupaj je bolje (Together is better). Gre za pozitivno knjigo, ki te nagovarja k temu, da je prav, da se skupaj odločaš, da sprejmeš roko svojega prijatelja, ker samo na tak način prideš do pravih rezultatov oziroma prideš dlje. Da se ne sprašuješ v smislu, kako bi bilo, ampak dejansko to narediš, se opogumiš… To je tudi ena takih knjig, ki ti bo, na kateri koli strani jo boš odprl, dala pozitivno misel, ki te bo vodila naprej v življenju – zasebnem in poslovnem.

Zelo rada preberem kakšen kratek roman za sprostitev, pa vendar te tudi ta vedno nekaj nauči. Ena takih nepozabnih knjig je Kuharica brez licence, Simone Rituper. Govori o neki pravnici, ki je spoznala, da ne ve, zakaj sploh dela kot odvetnica, saj noro dobro kuha in v tem mnogo bolj uživa. Ko se je opogumila in sprejela priložnost na tem področju, se ji je življenje popolnoma obrnilo, seveda v pozitivno smer. Prav je torej, da delaš tisto, kar rad delaš, kar te motivira in s čimer lahko osebnostno rasteš.

Kaj pa bi ti delala, če bi lahko delala karkoli bi želela?

Nekaj bi vsekakor morala delati. Šivanje imam zares rada, ampak ne vem, če bi res ves čas šivala, saj sem težko ure in ure pri miru. Vedno bolj se mi zdi, da bi se ukvarjala z glasbo.

Delala si kot vodja wellnessa v Thermani, kot sva že omenili. Ta svet je vsekakor povezan z razvajanjem, savnami, bazeni, nego… Imaš ti takšne stvari rada?

To imam rada, vendar si za to ne znam vzeti čas. Z otroci grem kdaj na bazen, ampak grem tja zato, da sem z njima na bazenu, ne da grem na nego ali v savno. Tudi, ko sem bila vodja, sem to zelo malo koristila. Marsikdo mi je rekel, da lahko kot vodja wellnessa ves čas hodim na takšne in drugačne tretmaje, pa ni tako. V tem primeru vsekakor drži, da je kovačeva kobila vedno bosa. Tudi danes mnogi verjamejo, kako super je, ker si lahko vse gledališke predstave ogledam zastonj in gledališče bi me lahko res sprostilo, a tudi za to vedno nimam časa. Če skleneva, rada se torej razvajam, delam pa to veliko premalokrat.

Za konec… Kaj bi predala za popotnico svoji naslednici?

To, o čemer se že ves čas pogovarjava. Treba je delati skupaj, treba je delati na odnosih – ne samo z zaposlenimi, ampak tudi z ostalimi iz okolice. Želim, da bi se stvari razvijale naprej v pravo smer, vendar nisem toliko optimistična, kot bi morda morala biti. Upam, da bo moja naslednica dosegla vse tisto, kar sem jaz želela doseči, pa mi ni uspelo. Upam, da Laško ne bo zaspalo na lovorikah, pa ne govorim o mojem delu, ampak nasploh o tem, kar je bilo razvito. Marsikdo se še danes ne zaveda, kaj vse nam je dala Pivovarna. Ta pipa se je sedaj zaprla. Vsi skupaj se bodo morali začeti zavedati, da je ni več, in da bo treba graditi neke druge zgodbe, stvari nekako drugače zastaviti, da ne bi vse skupaj zaspalo. Mogoče bo moralo priti do neke krize, iz katere vemo, da pogosto potegnemo veliko. S Tino sva vedno dobro sodelovali in ve, da se tudi  po mojem odhodu lahko brez težav kadarkoli obrne name. Mlada je, sposobna, polna energije in idej, zato upam in želim, da bi bile te uslišane, da bodo tako vsi akterji delali z roko v roki tudi naprej in bo Laško doseglo tisto, kar smo si zastavili.

Sorodni prispevki

Pomisliti je potrebno tudi na starostnike

Vse več zadnje čase govorimo o šolanju na daljavo in problemih otrok in mladostnikov, a pozabili smo na tiste, ki nekako tudi...

Občinska seja v znamenju financ

Kljub razmeram v katerih so tovrstna srečanja sicer omejena so se včeraj že dvanajstič sestali svetniki in zaposleni na Občini in v...

Martinovo tokrat v krogu družine

Danes po Sloveniji pa tudi drugod po Evropi praznujemo praznik, za katerega smo lahko zahvalni Martinu Tourskemu...

Tifernusov dnevnik

Kako je kulturni molk udaril občino Laško

Z besedo predaja človek človeku svoje misli, z umetnostjo pa ljudje drug drugemu predajajo svoja čustva, je dejal Plehanov. A kaj se zgodi, ko kultura...

Festivalnost s Cvetjem in pivom splavala po vodi, STIK ohranil simbolično obeležitev

Korona kriza je Laščanom letos odnesla nekaj neprecenljivega, Festival Pivo in Cvetje, ki bi potekal drugi vikend v juliju in bi ponovno postregel z...

PRAZNIK DELA V SENCI DVIGA BREZPOSELNOSTI IN KRŠENJU DELAVSKIH PRAVIC

PREBUJALI SE BOMO TUDI V LAŠKEM Bliža se prvi maj, praznik dela in delavskih pravic, ki so, vsaj v zadnjih dneh, ko se spopadamo z...

Zgodba o Božičku in o tem kako je “nastal” božič

Nisem Grinch, ki bi uničil božič in to ni samo še eden izmed božičnih člankov, ki ste jih neštetokrat prežvečili. Ste postavili smreko, zakurili v...

Mednarodni dan piva

Danes, na prvi petek v avgustu obeležujemo mednarodni dan piva. To je praznik vseh ustvarjalcev piva, pivovarjev, ki pivo varijo, hmeljarjev, lastnikov pivnic, barov,...

Ostanimo povezani

955OboževalciVšečkaj
621SledilciSledite
439NaročnikovNaročite se