»Srečni moramo biti že sami s seboj.«

Če hodite v Knjižnico Laško, ste gotovo spoznali Jerico Horjak, ki že štiri leta dela tam kot izposojevalka in informatorka. Če imate otroka, ki rad bere, pa jo zagotovo poznate še bolj, saj prav ona v prvi vrst bdi nad bralnim projektom Poletni bralci. Je mati treh hčera, krajanka občine Laško, ki meni, da je prav Laško najlepši kraj na svetu in strastna bralka. Sicer prihaja iz Lož, odraščala pa je v Stopcah.

Pogovarjali sva se v prostorih laške knjižnice in se takoj ujeli ter se dogovorili za tikanje. Dotaknili sva se knjig, pa njenega odraščanja in poti bibliotekarke, spregovorili sva o projektu Poletni bralci in še marsičem drugem. Skozi tale intervju jo boste nekoliko bolj spoznali tudi vi, marsikaj pa boste izvedeli tudi o dobrem branju.

Piše: Maja Horvat

Foto: Maja Horvat in osebni arhiv Jerice Horjak

Za začetek… Kdo je Jerica Horjak?

Kot prvo sem zagotovo mama in ta naziv mi tudi največ pomeni, takoj za tem pa sem bibliotekarka. Sem zabavna in nasmejana, ko sem v pravi družbi, in tudi sicer me boste največkrat srečali dobre volje.

V Knjižnici Laško te poznajo kot izposojevalko in informatorko. Kaj te je gnalo na to pot?

Jerico Horjak boste največkrat videli nasmejano.

V bistvu sem s tem rastla. Mama je knjižničarka v Osrednji knjižnici Celje in kot otrok sem rada hodila z njo v službo. Raziskovala sem skladišča, se čudila vsem novim izzivom, ki jih ustvarjajo uporabniki in raziskovala fascinantni svet knjig. V bistvu sem že takrat spoznala, da je pot knjižničarke tista, kateri želim slediti. Vpisala sem se na študij bibliotekarstva in vsa študentska dela delala v Osrednji knjižnici Celje. Takrat sem spoznala, da je to tisto, kar si želim delati. To je moje poslanstvo, poklic, ki me veseli in nekaj, kar rada delam.

Prej si že sama omenila, da si najprej delala v Celju, sedaj delaš v Laškem. V čem so največje razlike med celjsko in laško knjižnico?

Od kar je v Celju nova knjižnica, je tam zagotovo mnogo več prostora, imajo boljšo tehnološko podporo in – normalno – več gradiva. V Laškem nam prostora primanjkuje za kakršno koli bolj odmevno dejavnost, za katere sicer verjamem, da bi bile dobro sprejete. Velika razlika je tudi v tem, da sem v Celju delala na enem mestu, kot informator na oddelku stroke, v Laškem pa sem se znašla kot občasna bralka pravljic v Rimskih Toplicah, izvajalka prireditev, pišem prispevke za medije, urejam spletno stran in knjižnični FB profil, sem informatorka in svetovalka za bralce, tako za odrasle kot za otroke, torej počnem mnogo več stvari.

V knjižnici z veliko zaposlenimi so zelo drugačni odnosi. Opažam tudi razlike v odnosu do uporabnikov. V Laškem imamo pristne stike z njimi. Skoraj vsakogar, ki pride, poznamo ali vsaj vemo, da je znanec nekega našega sorodnika. V Laškem se zelo trudimo, da bi se vsak, ki pride k nam, tukaj dobro počutil in da bi se vedno čutil dobrodošlega.

Kaj pa bralci v Laškem in Celju, bi rekla, da se med seboj razlikujejo?

V Celju je več bralcev, kar je popolnoma logično, saj ima tudi celjska občina več prebivalcev od laške. Posledično je v Celju več višje izobraženih ljudi, kar se kaže tudi v potrebah po strokovni literaturi, imajo tudi srednje in višje šole ter fakultete. Za uporabnike je na voljo več računalnikov, kar pomeni, da je več takšnih ljudi, ki se v knjižnici zgolj družijo in tam postopajo. Kljub temu se tudi v Knjižnici Laško preko medknjižnice izposoje trudimo, da našim bralcem priskrbimo vso študijsko literaturo, ki jo potrebujejo. Vseeno pa se kdaj pa kdaj zgodi, da pride kakšen bralec iz Celja in pri nas najde knjigo, ki je v Celju ni, saj so bili tam vsi izvodi izposojeni. Takrat je treba priznati, da smo kar ponosni. Sicer pa, če govoriva o ljudeh na splošno, pa pri tem, kar berejo, razlike ni

Odraščala si v Stopcah. Kako se spominjaš svojega otroštva?

Imela sem čudovito otroštvo. To so bili še tisti časi, ko smo bili otroci rajši zunaj kot notri. Dirkali smo s kolesi, se družili in zabavali vse do večera. Seveda pa sem vmes prebrala še številne knjige. Zelo lepi spomini so to in ne bi jih zamenjala za nič na svetu.

Kaj pa si rada brala kot otrok?

Najprej sem rada poslušala pravljice, ki so mi jih brale mama, teta in babica, kasneje tudi starejša sestra. Tudi sama sem se kar hitro naučila brati. Ko sem odraščala, sem imela najstniške probleme in sem rada brala tovrstne knjige. Zelo dobro se spomnim Baletnih copatkov (zbirka Baletni copatki, avtorice Lorne Hill, op.p.), Pet prijateljev (zbirka Pet prijateljev, avtorice Enid Blyton, op.p.), ki so jih vsi tako radi brali, pa sama nisem preveč marala. Iz knjižnice sem vedno prišla z goro knjig.

Danes bdiš nad programom Poletni bralci. Kako je sploh prišlo do tega programa?

Ko sem se zaposlila v Laškem, sem dobila nalogo, da skrbim za mlade. V Ljubljani sem zasledila, da je bil projekt Poletavci zelo uspešen in sem predlagala direktorju knjižnice, Mateju Jazbinšku, če bi tudi mi začeli s podobnim projektom. Strinjal se je. Projekt smo rahlo spremenili, dodali še, da morajo otroci v času šolskih počitnic, ko 30 dni berejo po pol ure na dan, priti vsaj petkrat v knjižnico in projekt Poletni bralci je bil rojen.

Kako se spominjaš prvega leta Poletnih bralcev?

Imela sem grozno tremo, saj nismo vedeli, kako uspešen bo projekt in če bo otrokom sploh všeč, a kmalu se je pokazalo, da smo se odločili prav. Starši so bili projekta, ki je spodbujal branje, zelo veseli, otroci pa so skozenj razvili dobre bralne navade, še posebej tisti, ki prej niso veliko brali. Tisti, ki ves čas berejo, pa so s projektom dobili za to tudi nagrade. Že prvo leto smo imeli 70 sodelujočih, kar se nam je zdel izjemen uspeh.

In sedaj projekt še naprej raste…

Tako je. Tudi letos bomo pripravili program Poletni bralci in smo že v pričakovanju dogodka. Letos bo tako potekal že peto leto. Ampak moram poudariti, da sama,  brez podpore direktorja in vseh sodelavk, projekta ne bi mogla speljati. Iz prvih 70 sodelujočih smo lani tako prišli že na 167 sodelujočih iz naših knjižnic v Laškem, Rimskih Toplicah, Radečah in Zidanemu Mostu. Prvič smo dobili tudi sponzorje, ki so nam pomagali, da smo vsem otrokom, ki so brali v sklopu projekta Poletni bralci, lahko kupili majice. Vsi so bili tudi vključeni v žrebanje za knjižne nagrade in za glavno nagrado, ki je bila obisk tranpolin centra v Ljubljani. Za nagrado pa so seveda dobili tudi srečanje s pravljičarko Anjo Štefan. Vsako leto se trudimo privabiti čim bolj zanimive goste in do sedaj nam je odlično uspevalo.

Zakaj je sploh pomembno, da otroci berejo?

Najpomembnejši naziv, ki ga ima, je “mama”.

Ko me kdo vpraša kaj takega, se mi zdi tako, kot da bi me vprašali, zakaj moramo ljudje dihati. Brati je enostavno treba! Že zato, ker te, če nekaj znaš prebrati, nihče ne more prinesti okrog. Branje prinaša otrokom (in odraslim) znanje, širjenje besednega zaklada in domišjije, možnost raziskovanja, sproščanje… Branje v resnici prinaša same prednosti. Edina slabost je, da zaradi pretiranega branja kdo morda dobi dioptrijo, ampak pri tem se da pomagat, če ne bereš, pa se ne da pomagat. (smeh)

Sama imaš tri hčerke. Koliko pa one berejo?

Manj kakor bi si želela. Trudim se jih spodbujati. Najstarejša je v 3. razredu in zna že zelo lepo brati, pa tudi rada bere. Druga je prvošolka, z njo se ravno učiva prve besede. Nad vsem je tako navdušena, da bi najraje kar vse prebrala. Najmlajša pa ima pet let in še ne zna brati, zato pa zelo rada posluša pravljice.

Pravljice so tiste, s katerimi se v življenju najprej srečamo. Sama sem prepričana, da je prav, da tudi odrasli kdaj preberemo kakšno pravljico. Kaj pa ti meniš o tem?

Absolutno se strinjam! Zdi se mi, da sedaj, ko berem pravljice svojim otrokom, te bolje razumem kot takrat, ko mi jih je brala mama. V vsaki pravljici lahko najdeš zaklad zase. Spominjam se, da sem za darilo v 3. letniku srednje šole dobila knjigo pravljic o Petru Zajcu Beatrix Potter. To so čudovite  zgodbe, ki te lahko vedno spremljajo.

Je bila torej to tvoja najljubša pravljica?

Moja najljubša je bila Lepotica in zver, ki sem jo dobila za darilo v 1. razredu. Spominjam se, kako sem jo listala v postelji, gledala slike in jo brala in še danes jo listam s svojimi puncami. Če bi sedaj izbirala, pa bi izbrala pravljico Rokavička z ilustracijami Hane Stupica, sicer pa je to ruska ljudska pravljica.

O čem pa govori?

O dedku, ki gre na sprehod v gozd in izgubi rokavičko. Le-to najdejo živali in se vanjo stlačijo kar vse – miška, zajček, žabica, lisica, medved, volk, merjasec… Potem pride dedek s kužkom nazaj, kuža zalaja in živali zbežijo ven, dedek pa sploh ne ve, kaj vse se je prej dogajalo. Ilustracije so res tako čudovite, da bi jih lahko gledala ves čas.

Biti bibliotekarka je njeno poslanstvo.

Kot knjižničarka moraš veliko brati, da lahko svetuješ bralcem. Je kakšna knjiga, ki bi jo priporočila vsem?

Alkimist od Coelha je taka, ki jo lahko vsak prebere večkrat. Sama sem trenutno navdušena nad Eleno Ferrante, njenim neapeljskim ciklom Genijalne prijateljice, pred tem pa so izšli še odlični Dnevi zavrženosti. Od slovenskih avtorjev pa menim, da bi vsak moral prebrati denimo In ljubezen tudi od Jančarja.

Kaj pa branje moških in žensk, bi rekla, da se njihov okus zelo razlikuje?

Na prvo žogo bi rekla, da se precej. Moški recimo najpogosteje berejo zgodovinske knjige, tako strokovne kot leposlovne zgodovinske romane. Se pa moški in ženske srečajo že pri kriminalkah, po katerih vedno pogosteje sežejo tudi ženske. Po drugi strani so ljubezenski romani bolj kot ne res rezervirani za ženske. Kljub temu pa bi rekla, da pravil v branju ni in to mi je resnično všeč. Vsak lahko torej poseže po knjigi, po kateri si želi.

Katero knjigo pa si na zadnje prebrala ti?

Na zadnje sem za sprostitev prebrala nov roman od avtorice Sophie Kinsella, sicer pa se rada lotim tudi tistih težjih, klasičnih knjig. Pred kratkim sem na primer prebrala knjigo Američanka, Lenarta Zajca, slovenskega avtorja, ki me je res navdušila.

Pa, če se vrneva k tistim klasičnim romanom. Kateri so te najbolj prepričali?

Izpostavila bi Esej o slepoti, avtorja Joséja Saramago. V tej knjigi lahko resnično vidiš, kaj vse je človek pripravljen narediti, če pride do nečesa. Izpostavila bi tudi Sto let samote in Ano Karenino. Ana Karenina mi je morda všeč že zato, ker sem zelo čustvena in se mi zdi, da sem trpela z njo, pa tudi Rusija mi je zelo všeč. Enkrat bi si jo rada ogledala.

Rusije torej še nisi videla. Kako rada pa sicer potuješ?

Rada bi potovala več, saj sem v resnici zelo malo potovala, lahko bi se celo označila za zapečkarico. (smeh) Trenutno je res vse podrejeno otrokom, enkrat v prihodnosti, pa si želim v Avstralijo, na Irsko in v Rusijo. Šla bi tudi na Finsko, kjer imajo novo nacionalno knjižnico Oodi. Ta je ogromna in ima poleg vsega ostalega kar nujno potrebuje knjižnica še veliko različnih prostorov za druženje. Sanjska knjižnica!

To, da rada bereš, torej že vemo. Kaj pa filmi?

Rada gledam tudi filme. Najraje imam romantične komedije. Včasih sem bila kar naprej v kinu, danes pa filme gledam bolj doma. Generalno filme raje gledam kot serije, ampak čez serijo Talenti v belem je ni. Skoznjo podoživljam svojo otroško željo, da bi bila zdravnica.

Zdravnica? Kako pa si prišla od zdravnice do bibliotekarke?

Moja teta, s katero sva se odlično razumeli, je bila medicinska sestra, in ko sem jo spremljala, sem si tudi sama želela preizkusiti v tem poklicu, ona pa mi je vedno govorila – če že moraš biti kaj takšnega, potem bodi raje zdravnica in sčasoma je to postala tudi moja želja. Ko sem se v srednji šoli ukvarjala z vsemi temi naravoslovnimi predmeti, kot so matematika, fizika in kemija, pa sem ugotovila, da to ni zame, saj sem po duši družboslovka. Posledično sem se odločila, da bom raje postala bibliotekarka. (smeh) Serijo pa še vedno rada gledam in skoznjo podoživljam svoje otroške želje o zdravniškem poklicu.

Kaj pa praviš o prenosu knjig na velika platna in male ekrane? So knjige res toliko boljše od filmov, kakor pravijo mnogi?

Največkrat so knjige res veliko boljše od filmov. Najbrž že zato, ker si med branjem sam predstavljaš slike, like in vse ostalo, v filmu pa vse to vidiš in ni toliko prostora za domišljijo. Če pa se že odločim, da si bom ogledala film, ki je nastal po neki knjigi, raje prej preberem knjigo, potem pa si ogledam film in na koncu sem skoraj vedno razočarana.

Na portalu Kamra si objavila nekaj starih fotografij Laškega in okolice. Zakaj meniš, da je pomembno, da ljudje vidijo takšne fotografije?

Ja, res sem jih, kot administratorka za Knjižnico Laško. Absolutno se mi zdi prav, da se srečamo s preteklostjo, da se zavedamo, kaj se je dogajalo pred nami, da spoznamo svoje prednike. Zdi se mi, da je Kamra naredila zelo veliko za to, da je približala fotografije, ki so sicer skrite v domoznanskih oddelkih, širši javnosti. Tam najdeš veliko zanimivih stvari in povežeš preteklost s sedanjostjo.

Na svoji Facebook strani rada objavljaš misli. Ena takih je bila: »Enjoy the little things in life, for one day you may look back and realize theye were the big things.« (»Uživaj v malih stvareh, saj boš nekega dne pogledal nazaj in morda spoznal, da so bile velike.«, op.p.) Katere pa so tiste male stvari, v katerih rada uživaš ti?

Zelo rada pojem, na primer. Ogromno pa mi pomeni že samo to, da grem na sprehod v čudovito naravo, ki me obkroža in kjer sonce pripeka skoraj cel dan. Ob takšnih sprehodih slišim res samo ptice in svoje otroke in to se mi zdi resnično nekaj izjemnega. Sploh pa se mi zdi zelo pomembno zavedanje, da ni toliko važno, kam greš in kaj boš doživel, ampak je pomembnejše to, da znamo biti srečni doma, sami s sabo. Da vemo, da je to dovolj, in da nam ni treba vedno hlepeti po čem velikem. Dovolj je že naše življenje.

Sprehodi v naravi so ena tistih malih stvari, ki jih ima najraje.

Za konec…kakšna bi morala biti knjižničarka, ki bi ti bila enostavno pisana na kožo?

Taka, da ti polepša dan. Da se ob njej počutiš sprejetega, da te opazi in ugotovi ali potrebuješ pomoč ali ne. Če jo potrebuješ, pa da ti zna pomagati in ti da tisto, kar v tistem trenutku rabiš. Ko prideš v knjižnico, se moraš vedno počutiti sprejetega in dobrodošlega, tudi če ima oseba, ki te tam sprejme, slab dan.

Sorodni prispevki

Rdeči križ Laško: Povečano povpraševanje po humanitarnosti zaradi krize s COVIDOM -19

Korona kriza je terjala svoj davek. Tako na področju zdravstva, kot tudi na področju humanitarnih organizacij, ki beležijo vse večje povpraševanje po...

Mladi skozi korona krizo

Mladi. Tisti prekrškarji, ki so največkrat na udaru kritikov, predvsem starejših, ki nemalokrat pozabljajo, da so tudi sami nekoč razmišljali z drugačnimi...

Policisti s povečanim obsegom dela, a v Laškem ne beležijo težjih kršitev

V teh dneh, ko vsi okoli sebe vidimo samo še prepovedi in omejitve ter jezno pogledujemo proti organom pregona pa se nemalokrat...

Tifernusov dnevnik

Kako je kulturni molk udaril občino Laško

Z besedo predaja človek človeku svoje misli, z umetnostjo pa ljudje drug drugemu predajajo svoja čustva, je dejal Plehanov. A kaj se zgodi, ko kultura...

Festivalnost s Cvetjem in pivom splavala po vodi, STIK ohranil simbolično obeležitev

Korona kriza je Laščanom letos odnesla nekaj neprecenljivega, Festival Pivo in Cvetje, ki bi potekal drugi vikend v juliju in bi ponovno postregel z...

PRAZNIK DELA V SENCI DVIGA BREZPOSELNOSTI IN KRŠENJU DELAVSKIH PRAVIC

PREBUJALI SE BOMO TUDI V LAŠKEM Bliža se prvi maj, praznik dela in delavskih pravic, ki so, vsaj v zadnjih dneh, ko se spopadamo z...

Zgodba o Božičku in o tem kako je “nastal” božič

Nisem Grinch, ki bi uničil božič in to ni samo še eden izmed božičnih člankov, ki ste jih neštetokrat prežvečili. Ste postavili smreko, zakurili v...

Mednarodni dan piva

Danes, na prvi petek v avgustu obeležujemo mednarodni dan piva. To je praznik vseh ustvarjalcev piva, pivovarjev, ki pivo varijo, hmeljarjev, lastnikov pivnic, barov,...

Ostanimo povezani

955OboževalciVšečkaj
621SledilciSledite
439NaročnikovNaročite se