Evstahij Krašovec – Učitelj Laških Čebelarjev

155

Tako so že stari Grki, Rimljani in Babilonci cenili to opojno pijačo. Skozi stoletja smo čebele udomačili, ali pa so one tiste, ki so udomačile nas. Iz gozdnih dupel smo jih preseljevali vse bližje našim domovom, one pa so v zahvalo za boljše zavetje proizvajale vse več medu.

Čebelarstvo ima v Sloveniji, posebej pa v Laškem že dolgo ustaljeno tradicijo. Imamo bogato kulturo panjskih končnic. Običaj je prišel iz prepričanja, da barve pritegnejo pozornost čebel ter jim olajšajo najdi pot do doma.  Naše lokalno čebelarsko društvo je skozi svojo več kot 100 letno tradicijo, popeljalo generacijo za generacijo zavzetih čebelarjev. Med bogato zgodovino lahko izpostavimo nekatere posebej pridne »čebelice«, eden takih je bil prav gotovo Evstahij Krašovec.

Kot otrok čebelarske družine iz Tevč, ki je imela v lasti 100 panjev, je mladi Evstahij že kmalu spoznal svojo ljubezen do vsega povezanega z čebelami. Tako je pred svojim prvim pravim panjem že lovil črmlje. Svoj prvi panj je dobil pri enajstih letih. A prišla je vojna. Evstahij je tako služil kot vojak v drugi svetovni vojni, hkrati je bil eden tistih, ki je bil zaprt v taborišču.Proti koncu je svoje službovanje končal kot partizan na kozjanskih taboriščih. V času miru je našel službo pri železnici Laško, kamor se je tudi preselil in kjer je ponovno našel čas za prebuditev strasti čebelarstva. Kasneje je kupil hišo v centru mesta, kjer njemu v spomin danes stoji Čebelarski center. V središču našega malega zelenega mesta si je namreč postavil urbani čebelnjak.

Z nesebičnim deljenjem svojega znanja in dela je pomagal vsem, ki so se ustavili pri njegovi hiši.  Kot eden redkih meščanov, ki je imel takrat telefon,  je njegovo domovanje postalo tudi pomembno mesto za stik in pridobivanje informacij. V čebelarskem društvu je prevzel vloge mentorja, gospodarja društva ter preglednika ,svetovalca za čebelje bolezni in tehnologijo čebelarstva. Izkazal se je tudi preko pridobitve vseh treh stopenj priznanja Antona Janše, ki so za čebelarje najvišja nagrada.

Več o njem nam je zaupal Franc Šolar, predsednik Čebelarskega društva Laško.

Ali lahko na kratko opišete, pomen Evstahija za delovanje Laških čebelarjev?

»Kot tak je bil Evstahij Krašovec v času svojega življenja zelo predan čebelarstvu.  Gojil je svoje čebelarstvo, hkrati je bil  družbeno aktiven,  se pravi je bil pripravljen pomagati tudi drugim čebelarjem.

V osemdesetih, ko telefoni po vaseh še niso bili vseprisotni, so informacije potovale po pošti, kar je prinašalo določene zamude. Informacija iz laškega do šentruperta je denimo tako potovala tudi po cel teden. Evstahij, ki je bil doma v centru mesta, je bil zelo odprt človek. Vsi ki so hodili po kakršnih koli opravkih v Laškem, so se ostavili tudi pri njemu in od njega črpali takšnja in drugačna obvestila in znanje. Z mojega vidika je bil Evstahij predvsem mentor. Bil je širše aktiven. Takrat smo imeli medobčinsko čebelarsko zvezo, ki je vsebovala dve društvi v občini, Čebelarsko društvo Laško in Čebelarsko društvo Radeče. Zelo aktivna v tistem času pa je bila tudi medobčinska čebelarska zveza Celje, ki je združevala vsa čebelarska društva iz celotne Celjske regije. Tam je bil zelo aktiven. Bil je gonilna sila čebelarstva. Preko njega sem se tudi jaz navdušil za čebelarstvo, saj sem bil že v mladosti precej aktiven na raznih področjih. Po prestopu med čebelarje pa sem praktično celo življenje posvetil čebelarstvu svojemu hobiju in tej družbeni oz. društveni dejavnosti.«

Evstahij z osnovnošolskim čebelarskim krožkom.

Kaj pa njegovo otroštvo? Ali se je že od nekdaj ukravraj s čebelami?

»Seveda, kolikor pomnim je Evstahij svoje navdušenje do čebel prevzel od očeta. Spomnim se, da je velikokrat omenil, da je kot otrok zbiral in lovil čmrlje. Kaseje pa je nadaljeval svoje čebelarstvo pri očetu. Nikoli ni bil velik čebelar, bil pa je zelo predan. Nikoli ni bil »velik« po številu panjev. Rekel bi, da včasih velikih čebelarjev sploh ni bilo, saj so med proizvajali bolj za lastne potrebe. Proizvajali so vosek za bližnje sorodnike. Če se vrneva k Evstahiju, pa se je po vojni vrnil v laško in nadaljeval s hobijem. Sprva je stanoval na železniški postaji, kasneje pa so kupili hišo ter pridobili vrt, kjer je kasneje začelo cveteti čebelarstvo.Njegov čebelnjak je že takrat stal sredi mesta, rekel bi sredi starega mestnega jedra. Še danes ga imenujemo, kot enega redkih in, enega prvih urbanih čebelnjakov, v središču mesta.S sosedi namreč nikoli ni bilo problemov, saj so namreč vsi naklonjeni čebelam. Hvala bogu je še danes tako, da čebelarji tukaj brez težav nadaljujemo z delom.«

Evstahijev učni čebelnjak

 Kako pa je Evstahij iz Tevč prispel v Laško?

»Evstahij je bil doma v Tevčah, kjer, je tudi začel svojo čebelarsko pot pri očetovemu čebelnjaku. Pot ga je sprva vodila drugam. V drugi svetovni vojni je bil precej aktiven, bil je tudi v enem izmed taborišč. Ko se je vrnil in ko so se stvari umirile je imel čebele tudi v stanovanju pri železniški postaji, ki je bilo njihovo skupno domovanje. Evstahij pa je imel dva sinova. Eden je bil alergičen na čebelje pike že od otroštva,  drugi se je bolj ukvarjal s športom ter bil tudi zelo poklicno aktiven, tako da časa za čebele ni bilo. Vseeno pa sta mu sinova pomagala pri točenju.«

Kakopa  je vplivalo imeti čebelnjak sredi mesta, praktično pred pragom hiše?

»Ta čebelnjak je neka posebnost že iz samega začetka v šestdesetih letih, ko si ga je postavil tukaj na vrt. Čebelnjak je dobro vplival na okolje, kot je naše zeleno mesto, saj je bilo paše dovolj. Sosedje so bili zelo razumevajoči, saj ga ni nikoli nihče oviral, prej kaj pomagal, če  je bilo potrebno pri kakšnem roju ali kaj takšnega. Včasih teh izrazov nismo poznali, a danes je urbano čebelarstvo moderno in se razvija po vseh mestih, tako da lahko Laščani rečemo, da to vrsto čebelarstva poznamo že 70 let nimamo nobenih težav, čebelarsko društvo sedaj upravlja s tem čebelnjakom, ki nam ga je v upravljanje zaupala Občina. Sosedje so nam zelo naklonjeni. Že od nekdaj je tukaj zraven tudi vrtec. Otroci se tako vsakodnevno, s hojo mimo čebelnjaka srečujejo s čebelami, od njih črpajo znanje, ki jim ga pridno predajajo učiteljice, kot tudi mi. Ravno tako, kakor je Evstahij z mimoidočimi rad spregovoril o čebelah. Za nas je to velikega pomena, ne samo za pašo ampak tudi za širšo okolico, saj se lahko pohvalimo, da že od nekdaj poznamo urbano čebelarstvo, z dolgoletno tradicijo in zgodovino.«

Kraševčeva hiša.

 Na katerih področjih čebelarstva pa je Evstahij cvetel?

Tako pri nas starejših, kot tudi pri tistih, ki so bili tam pred nami v začetku osemdesetih let, je Evstahij vsem predajal bogato znanje o čebelarstvu. »Nekaj let je bil tudi mentor čebelarskega krožka v osnovni šoli v Laškem. Dokler nismo imeli svojega družbenega čebelnjaka na Majerhofu, se je praktičen del izvajal pri njegovem čebeljaku. V teh prostorih, kjer sedaj sediva, je bila priročna mizarska delavnica.Notri je bilo moč najti najrazličnejše izdelke, ki jih je evstahij sam izdelal za čebele. Bil je neke vrste raziskovalec in inovator. Vem, da je notri imel vse vrste orodja za obdelavo lesa, tako da je veliko stvari izdelal sam, mi pa smo z njim preživeli veliko časa ter razmišljali o izboljšavah. Kot sem že povedal je bil zelo odprt človek, in vsi smo imeli zelo veliko od njega, tako poteoretičnem znanju kot pri praksi samega čebelarstva ter samega odnosa. Bil je zelo predan tudi na drugih področjih. Povsod, kjer se je vključil je bil zelo aktiven. Tudi v času upokojitve je velik del namenil čebelam.«

 Pridobil pa je tudi odličja Antona Janše v vseh treh stopnjah.

»Čebelarska zveza Slovenije, oz. čebelarji podeljujejo podeljujejo  tri vrste priznanj. Tretjo stopnjo Antona Janše podeljuje društvo čebelarjev za določene zasluge. Ravno tako je z stopnjo, ki jopodeljuje prav tako Čebelarsko društvo oziroma Čebelarska zveza, če deluje na nekem območju, na predlog čebelarskega društva. Tako so pogoji precej zahtevni, ne moreš kar tako priti do teh priznanj. Prvo stopnjo Antona Janše pa podeljuje Čebelarska zveza Slovenije, na predlog čebelarskega društva ali čebelarske zveze. Tu so visoki kriteriji, med drugim moraš biti mentor, v društvu moraš imeti visoko funkcijo ter biti nasploh aktiven. Prejemniki takih priznanj so zelo redki. V Sloveniji letno podeljujejo minimalno dve in največ deset priznanj te vrste Evstahij je bil za svoje delo namreč upravičen do nagrade, s čimer si je prislužil vsa tri priznanja.«

Evstahij Krašovec je torej s svojim delom vidno vplival na razvoj čebelarstva v Laškem. V njegovi hiši danes najdemo čebelarski center, ki njegovo strast do čebel ohranja naprej, njegov čebelnjak pa ostaja učni pripomoček za mlade generacije, hkrati pa za naše mesto ostaja tudi znamenitost za lokalne prebivalce in turiste.  

Pisal: Demian Weisheit

Slike: Simon Božič