SAVINJA ULTRATRAIL, prvič!

»Obsojen sem na svobodo, tako svoboden, da med množico ljudi, ki me imajo radi in med tistimi, ki me ne marajo, ostajam sam. Sam s svojimi željami, sanjami, hrepenenji in sam na svoji večni poti.«

                                                                                                                                                         Nejc Zaplotnik

Svoboda ob pogledu na prostrani svet, ki je pred teboj je tako močna, da te zasvoji. Takšno svobodo ob svoji ljubezni do teka in gorništva doživlja tudi Mitja Šentjurc, ultramaratonec, plezalec in gornik, ki je v soboto, 21.9, s svojo ekipo spisal novo zgodbo v knjižici svojih podvigov.

V prijetnem klepetu z Mitjo Šentjurcem in Jožetom Zupanom je naša ekipa MMC TV Laškega izvedela prav vse o Savinja Ultratrail maratonu.

Piše: Špela Juhart

»100 kilometrov v manj kot 15. urah, majhna ekipa z železno voljo.«

Od ideje do dejanja

»Ideja je zrastla na Mitjinem zelniku.« je za uvod povedal Jože Zupan, ki je bil poleg Mitje glavni organizator tokratnega Traila. Mitja je bil namreč gorski tekač v reprezentanci, ostala pa mu je njegova želja po tekmovalnem teku. Njegova zgodovina premore kar nekaj vzponov v Himalaji, kjer je opravil kar dva teka na večje razdalje. Mitja je z Jožetom Zupanom, Jušem, kot ga kličejo plezalni kolegi, zasnoval pot od Zidanega Mostu do Logarske doline. Iz želje po teku sta kaj kmalu prešla k organizaciji, ki pa se je izkazala za najtrši oreh. »Mnogi nimajo posluha za tovrstne športe. Bojijo se same organizacije, saj je pot prenaporna, nevarna. Danes so v modi športi, ki temeljijo na spektaklih in množičnosti, česar pa Ultratraili v Sloveniji še ne ponujajo.« je povedal Zupan. Sprva sta organizatorja poizkušala pomoč pridobiti v Turističnem društvu Rimske Toplice, kjer pa so se odgovornosti zaradi nevarne trase prestrašili. Na »uslišanje« sta naletela šele pri Juriju Šuhlu in ekipi Šmocla, ki ima posluh za nenavadne, alternativne projekte, pravita. Organizacije sta se lotila skupaj z ekipo Alpinističnega odseka Celje Matica, kjer so Zupanovi dobri kolegi, soplezalci iz mladostnih dni.

Priprave na traso

»Tekel sem ves čas, tudi ko nisem tekmoval.« je povedal Mitja. Pred 25. leti se je udeleževal gorskih klasičnih tekem, ki trajajo od pol ure do ure in pol. Ultramaratonov takrat še ni bilo, Mitja pa je čutil željo po daljših in zahtevnejših trasah, ki bi jih lahko pretekel.

Za pripravo mu je služil tudi Ultratrail K24, Koroški ultra maraton, kjer je skušal ugotoviti, ali se lahko spopade s svojim zadanim ciljem.

»Bliža se moj dan D, dan preizkušnje Savinja Ultratrail, ki bo potekal v povsem drugačni obliki, kot je bilo mišljeno še pred mesecem ali dvema. Tak dolg, razpotegnjen trail, uradno prijavljen po »reglcih« je velik zalogaj, ki se ga otepajo tudi najbolj izkušeni organizatorji takih dogodkov./…/ Želim si, da bi bolj znali ceniti, kar v Sloveniji imamo. Precej sem se potepal po svetu in spoznaval, v kako lepi deželi živimo. Nič ni samoumevno. Obilje čiste dobre vode, kot jo je pri nas in tu v porečju Savinje, širni gozdovi, čudovite gore. Ne zamenjam Kopitnika in Ojstrice za nobeno velemesto, za nobene stolpnice Mumbaja ali Dubaja. Ne zamenjam naše lepe Savinje, vseh njenih dobrih voda, za nobene naftne vrtine in vso bogatijo zraven. Rastel sem skupaj z njimi: s Savinjo, Kopitnikom, Ojstrico. Vraščeni so v samo mojo bit in rad, zelo rad tečem po njih. Hodim, kolesarim, se vozim in predvsem tudi družim v njih objemu. To je moj svet, to je naš svet, tu se povezujemo..« je zapisal Mitja pred odhodom.

In na to ga je dočakal, dan D, ko bo dokazal, kaj zmore in, ali sploh zmore.

Dan D ali »moglo bi iti«

»Tukaj bo ekipa, vse bo v teku. Kaj če jaz ne bom v teku? Kaj če se mi ne bo izšlo?« (M.Š. dan pred Savinja Ultratrailom )

In tako se je odpravil, Mitja s svojo ekipo, ki jo je sestavljala mobilna ekipa, tista, ki ga je z Zupanom spremljala del celotne trase, ga pričakala na treh vmesnih postojankah (Motnik –Menina –Črnivec) in ob koncu ter dva dela ekipe, ki sta Mitjo pričakala v hribih. Dva pri Korošici in dva pri Ojstrici.

»Nekaj pred polnočjo me nečak pelje v Zidani Most. Noč je hladna, polna zvezd. Malo se ogrejem, raztegnem, pripravljen sem. Palice, mini »ruzaček«, notri napitek, gel, lahka oblačila, na kolenih (najšibkejši točki) pa povoji, ki naj bi jih dodatno utrdili in greli. Dodatno imam s selotejpom zalepljene na kožo. Komaj dočakam start točno ob polnoči. Počutim se močnega, na Kopitniku sem skoraj 15 minut pred predvidenim časom. Ko pridem na asfalt, ugasnem svetilko, sprostim korak, med tekom gledam zvezde, krajec lune, luči daleč v dolini. Ritem dihanja, korakov,zvezde, vse se poklopi, uživam na polno. Kar nekako vem, da bo šlo.« (M.Š. Savinja Ultratrail)

 

Mitja je ob polnoči pričel s svojim ultra trailom v Zidanem Mostu. Na poti pa ni teklo vse tako gladko, kot si je sprva zastavil. Pet dni pred samim startom je Mitja opravil težji trening pri katerem se mu je razbolela stegenska mišica. Ko je pred startom poizkušal teči ali se vzpeti na večji klanec, je bolelo. Kljub vsemu ga je prevzel optimizem in je verjel v uspeh, ki ga je na koncu srečal pod slapom v Logarski dolini. »Ko sem začel s tekom, bolečin ni bilo. Počutil sem se dobro.« je opisal Mitja. Tekel je celo hitreje, kot so sprva nakazovali načrti, ki pa mu jih je prekrižala slaba svetilka, ki jo je vzel na pot. Spusti so bili resnično oteženi, saj je zaradi težav s svetlobo z nogami »nabijal na tla«, kar pomeni, da so se že tako načete noge še hitreje razbolele. Ob jutru je svetloba vlila novo upanje in Mitja je zopet tekel hitreje. Prve večje bolečine so se pojavile na to šele po 20-30km. Na vmesnih postojankah je Mitjo pričakala ekipa, kar mu je vlilo novo upanje.

Drugo težavo pa je na poti prinašal mrzel veter, ki je bil na nekaterih predelih precej močan. Predvsem čez zasavske hribe in na to čez Menino in veliko planino. Tam ga je precej oviral zračni upor, Mitjo pa je tudi precej nahladilo.

»Na planini pa butne vame hladen, močan veter v obraz. Drugič »zaklejem« ta dan. Veter me ustavlja in močno ohlaja, v gozdu je bolje, na odprtem pa sila neprijetno. Pri domu na Menini me ekipa spet pričaka s hrano, pijačo. Čas 7, 25. Gremo naprej. Na spustu noge že bolijo, gre proti 70km…« (M.Š. Savinja Ultratrail)

Kaj kmalu pa so bile na vidiku nove težave, za katere je bil veter »mala malica«. Mitjo je za presenečenje pred koncem presenetila tudi neoznačena pot. Brezpotje skozi Grlo v Logarski dolini ga je uštelo, da je kar trikrat padel čez borovce, nam pove z lahkotnostjo ter doda, da bi ob dvajsetih oznakah pridobil 20. minut.

Konec ali »menda mi je uspelo«

Podatki ure: Čas 14:49, vzponi 5716 m, spusti 4884 m, celotna dolžina poti 93,3 km.  Mitjo na cilju pričaka nasmejana ekipa. Uspelo mu je. Napor, veter, organizacija, vse je za njim. Uspelo mu je in to celi dve uri pod časom, ki si ga je zadal.

 

 

 

 

 

 

 

 

In kaj si Mitja in »Juš« želita za prihodnje?

Predvsem osebe, ki bi tovrstnim podvigom znale prisluhniti. Mlade dandanes zanimajo ekskluzivni športi. »Telovadnica. To ni zame. Midva prihajava še iz časov, ko smo uporabili, kar je bilo pri roki. Reka, hrib, gozd. Danes tega ni toliko…« dodaja Jože Zupan.

Želita si, da bi tako v občini kot na Občini prepoznali njuno željo po tovrstnem turizmu. Dodajata, da ima skoraj vsaka občina svoj tek ali maraton s katerim razsvetljuje in omogoča mladim športnikom, da se udejstvujejo. Zakaj česa takega ne bi imeli tudi v Laškem? Potrebno je zgolj prisluhniti idejam športnikov, ki bi delček navdušenja nad Himalajo in nevarnimi športi rada prenesla v svoj domači kraj.

Zakaj ne, dodajamo mi. Ponosni, da smo bili lahko del prve tovrstne zgodbe, ki sta jo z napori spisala Mitja Šentjurc in Jože Zupan- Juš. Uspeh na dosegu rok, v želji, da se mu pridruži še več mladih. Svoboda ob naravi, skozi katero človek preko gorskih prelazov utira svojo pot do sreče, ki je tako zelo nalezljiva.

Fotografije: Iz osebnega arhiva Mitje Šentjurca

 

 

ZAHVALJUJEM se članom AO Matica: Jože Zupan, Branko Povše, Polona Povše, Doroteja Špec, Luigi Ninovski, Anja Novak, Tilen Pinter, Zdravko Polutnik in žena. Hvala tudi Šmocl-u Laško in njegovemu Juriju Šuhlju, Turističnemu društvu Laško in vsem obiskovacem: Polda, Jasna, Aleksandra, Bori, Vojko….Hvala !!! (M.Š. Savinja Ultratrail)

Related posts