Ignacij Orožen, Kronist laške zgodovine

V tokratnem prispevku vam predstavljamo bogato življenjsko zgodbo zelo pomembnega, a premalo znanega Laščana, Ignacija Orožna.

Ignacij Orožen je bil ugleden zgodovinar in rimskokatoliški duhovnik nizke in krepke rasti, ki je cenil predvsem red in delo. Tudi, ko so njegove oči začele pešati je še vedno vestno opravljal službo ravnatelja ordinariatske pisarne. Med ljudmi je bil znan po svoji skromnosti, prijaznosti in duhovitosti, veliko je pomagal  revnim. Študiral je filozofijo v Gradcu in bogoslovje v Celovcu, 4. avgusta 1842 je bil posvečen v duhovnika. Veliko je potoval in med drugim obiskal Prago, Porenje, München, Italijo in Bosno.

Ignacij Orožen (foto: Wikipedija)

V Laškem se nahaja njegova rojstna hiša, kjer je vzidana tudi spominska plošča. Po Ignaciju in njegovem nečaku Franu se imenuje tudi Orožnov trg v Laškem, ki je bil nekoč trgovski in obrtniški trg, kjer so obrtniki proizvajali različne izdelke. Čez trg je takrat tekel potok Žikovca (danes speljan pod površino), zato so tu imeli delavnice predvsem obrtniki, ki so za opravljanje svoje obrti potrebovali vodo.

Orožnov trg v Laškem (foto: Simon Božič)
Orožnova rojstna hiša (foto: Simon Božič)

Ignacij je bil vsestranski človek. Vodil farne kronike v krajih službovanja ter se zanimal za umetnostne in zgodovinske spomenike. V Celju je v steno farne cerkve dal vzidati 16 rimskih spomenikov, v Mariboru pa je preprečil rušenje stolnice in pomagal pri njeni obnovi. Zbral je tudi sredstva za postavitev pokopališčnega stebra za večno luč ob tej stolnici. Med njegovim bivanjem v Mozirju se je lotil tudi nekaterih gradbenih projektov, pozidal je podružnično cerkev sv. Nikolaja v Ljubiji. Njegova velika priljubljenost je botrovala k temu, da so ga Mozirjani leta 1892 imenovali za častnega meščana Mozirja. V Mariboru prevzel še vrsto drugih funkcij in častnih nazivov. Še posebej velja izpostaviti njegovo funkcijo višjega šolskega nadzornika (1867–1869) in člana deželnega šolskega sveta (1881–1887). Med iskanjem zgodovinskih podatkov o Jurkloštru, se je v graškem Joanneumu srečal s kustosom numizmatičnega in antičnega kabineta Wartingerjem. Ta ga je spodbudil k zgodovinskemu delu in ostal vse do smrti njegov mentor. Orožen pa je sodeloval tudi z drugimi strokovnjaki iz Gradca, strokovnjakom za epigrafiko in numizmatiko Knablom, deželnim konservatorjem Grausom in direktorjem arhiva Zahnom. Vse to je Orožna opogumilo, da je začel pisati zgodovinske prispevke. Njegova dela so Celska kronika, Zgodovina Lavatinske škofije in Kačičev-Orožnov rod.   

Orožnov knjižni prvenec Celska kronika vsebuje pojave iz narodnega življenja, navedbe celjskih škofov, župnikov, vikarjev, kaplanov, imenik v Celju rojenih duhovnikov, popis celjskih okrožnih glavarjev, sodnikov, županov in napise starih rimskih spomenikov. Kot je sam zapisal, je zgodovina Celja, kot sedeža grofov Celjskih, pomembna za celotno Štajersko in njene sosednje dežele. Kronika je sestavljena iz osmih poglavij.  Začne se s prvimi znanimi prebivalci Celja v petem stoletju pred našim štetjem in konča leta 1854.

Naslovna stran Celske kronike (foto: Kamra.si)

Njegovo najobsežnejše in najpomembnejše delo je Zgodovina Lavatinske škofije (Das Bisthum und die Diözese Lavant) v 8 zvezkih, v katerih je podrobno opisal 14 od tedanjih 24 dekanij lavantinske škofije. Lotil se je vsake župnije posebej in jo opisal z arheološkega, zgodovinskega in umetnostnega vidika. Za Laščane je predvsem pomemben 4. zvezek, kjer obravnava zgodovino Laškega pod naslovom Das Dekanat Tüffer, ta del je izšel tudi v slovenskem prevodu akademika dr. Jožeta Mačka leta 2009 z naslovom Orožnova zgodovina dekanije Laško. Zgodovina lavantinske škofije je bila namenjena širši strokovni javnosti, zato se jo je Orožen odločil napisati v nemščini. Podobno delo napisano v slovenskem jeziku bi v strokovnih krogih imelo mnogo manjši odmev, kot ga je imelo sicer. Žal mu obširnega dela Zgodovine lavantinske škofije zaradi težav z vidom ni uspelo dokončati. V zadnjem zvezku je sicer izrazil upanje, da jo bo končal kdo od duhovnikov v škofiji, vendar do tega ni nikoli prišlo. Kljub temu pa obstoječi zvezki za marsikateri kraj še danes, več kot stoletje po izidu, predstavljajo najobširnejše obstoječe zgodovinsko delo.Njegovo zadnje delo, Kačičev – Orožnov rod, je posvečeno njegovim prednikom in napisano v slovenščini.

Četrti zvezek Zgodovine Lavatinske škofije: Dekanija Laško (foto: Kamra.si)
Naslovna stran zadnjega Orožnovega dela (foto: Kamra.si)

Od 1883 do smrti je opravljal delo ravnatelja škofijskega ordinariata. Umrl je leta 1900 in je pokopan v Mariboru. Njegova dela 120 let po njegovi smrti še vedno citirajo ugledni zgodovinarji in umetnostni zgodovinarji, uporabljajo jih muzealci in konservatorji. Orožen je v življenju sledil svojim zanimanjem za zgodovino in ustvaril dela, ki so do dandanes ohranila svoj pomen. S tem je dokazal, da je vedno vredno investirati svojo energijo in čas v stvari, ki nas zanimajo, saj lahko na ta način ustvarimo nekaj pomembnega.

Ena izmed plošč vzidanih v njegovo rojstno hišo (foto: Simon Božič)

Simon Božič

Viri:

  1. Jazbinšek, Matej. 2020. OROŽEN, Ignacij. Dostopno prek: http://www.celjskozasavski.si/osebe/oro%C5%BEen-ignacij/137/
  2. Hren Medved, Alenka. 2020. Ignacij Orožen (1819-1900). Dostopno prek: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/ignacij-orozen-1819-1901.html
  3. Wikipedija. 2020. Ignacij Orožen. Dostopno prek: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ignacij_Oro%C5%BEen
  4. Zemljevid najdi.si. Orožnov trg. Dostopno prek: https://zemljevid.najdi.si/poi/POI42125/oroznov-trg
  5. Ksaver Lukman, Franc. Orožen, Ignacij (1819–1900): Slovenski biografski leksikon. Dostopno prek: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi397210/

Viri slik:

  1. https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/pisec-zgodovine-lavantinske-skofije.html
  2. https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/7/78/Ignacij_Oro%C5%BEen.jpg

Related posts