Evropska prostovoljca v ŠMOCL-u: »Vsaka sprememba v življenju je dobra.«

 

V zadnjih jesenskih mesecih lanskega leta sta se naši ekipi pridružila evropska prostovoljca iz Srbije. Najprej se nam je pridružil Sabahudin Abdagić, ki ga na ŠMOCL-u kličemo Saba,  za njim pa še Almir Tahirović, ki ga v naši sredini kličemo kar Aće. Projekt, v sklopu katerega sta nas obiskala, se dotika tako izobraževanja na področju multimedije kot ekološkega osveščanja, vse bolj pa ju spoznavajo tudi otroci, ki obiskujejo naš Otročji center ali tisti, ki obiščejo pravljično drsališče, saj sta izredno aktivna tudi na teh področjih. Ko nimata zadolžitev, pa se družita, gledata filme in serije, potujeta po Sloveniji in enostavno uživata.

Oba sicer prihajata iz istega kraja, srbske Sjenice, tako se poznate že od prej, njuno skupno življenje v Kraševčevi hiši v Laškem pa vedno bolj krepi njuno prijateljstvo. Že njun izgled kaže na to, da sta precej različna in bolj kot ju spoznavaš opažaš, da sta si različna tudi osebnostno. Imata različne interese in znanja, kljub temu pa je obema Slovenija izredno všeč, v Laškem pa se po svoje počutita kot doma. Z njima smo se sproščeno in ob salvah smeha pogovarjali v naših pisarnah, tik preden sta se odpravila na tečaj slovenskega jezika na OŠ Laško.

Piše: Maja Horvat

 

Naj vaju za začetek malo bolj spoznamo. Povejta nam nekaj o sebi.

Almir: Končal sem srednjo šolo za strojnega tehnika za računalniško konstruiranje, po srednji šoli pa sem se želel vpisati na likovno smer, saj me umetnost resnično privlači. Na koncu se za to le nisem odločil in sem šel povsem v drugo smer. Delal sem kot natakar, ukvarjam sem z DJ-ingom, morda pa sem najbolj prepoznaven prav po svoji afro frizuri. (smeh) Sicer nisem pretirano komunikativen, tole je prvi intervju, katerega sem kadarkoli delal.

Sabahudin: Rad gledam filme, poslušam glasbo. Za razliko od Aćeta sem zelo komunikativen in rad potujem. Zelo rad spoznavam nove ljudi in nove kulture. Vedno rad vidim nekaj novega. Sem aktivist in skozi aktivizem sem se že veliko naučil. Sodelujem s turistično organizacijo, v naravnem rezervatu Peštersko polje in to mi je res všeč, saj obožujem preživljati čas v naravi. Ko sem v naravi se počutim, kot da nimam nobenih problemov. V mestu je vedno nekakšen pritisk, vedno moraš reševati stvari, tam pa si lahko tvoji možgani odpočijejo.

 

Saba, omenil si, da rad potuješ…

Sabahudin: Res je. Bil sem na Hrvaškem, tukaj, v Sloveniji, prepotoval sem že skoraj vso Srbijo… Kjerkoli vidim nekaj novega, mi je to všeč.

Almir: Rad potuješ, da spremeniš okolje. Vsaka sprememba v življenju je dobra, pa četudi je na slabše.

 

Kako to misliš?

Almir: Človek vedno mora doživljati in se učiti nove stvari, sicer postane vse preveč monotono in vsak dan je isti naslednjemu. Človek mora delati enostavno tisto, kar mu je všeč.

 

Saba, ti praviš, da sodeluješ z domačo turistično organizacijo…

Sabahudin: Res je. Naravni rezervat Peštersko polje je definitivno eno najlepših naravnih predelov Srbije. O tem sem ljudi prej hotel ozavestiti skozi številne ekološke projekte in z njimi še vedno sodelujem. Zelo mi je všeč.

 

Glede na to, da si vpleten v turistično delovanje doma, imaš najbrž oblikovano mnenje o srbskem turizmu?  

Sabahudin: Naš turizem iz leta v leto doživlja večjo ekspanzijo. Vse več tujcev prihaja k nam, prihajajo pa tudi domačini. Srbi si namreč vse bolj želijo bolje spoznati svojo deželo. Malce več pozornosti bi sicer bilo potrebno položiti na odlaganje smeti. Če na primer hočeš odvreči žvečilko, potem je ne odvrzi na tla, temveč poišči koš, da jo boš odvrgel tja.

 

Aće, ti pa delaš kot DJ…

Almir: Res je, organiziram različne zabave v svojem kraju. S tem se sedaj ukvarjam že tretje leto in mislim, da mi gre kar dobro. Tu sem maksimalno aktiven. DJ-inga sem se naučil bolj kot ne sam. Zelo rad pa tudi obiskujem festivale s svojimi prijatelji. Lahko rečeva, da živim življenje skozi pesem. (smeh)

 

Kaj pa umetnost?

Almir: V mojem mestu obstaja veliko grafitov in risb, ki sem jih ustvaril. Nekaj časa sem na primer delal tudi z azilanti. Otrokom sem poslikal igralnico z res lepo sliko in s tem sem jih resnično razveselil. Drugače najraje slikam grafite. Nekaj posebnega so mi, saj gre za tako imenovani ulični stil, ki mi je zelo všeč. Zelo rad pa delam denimo tudi portrete.

 

Slovenijo sta obiskala kot prostovoljca. Kaj vaju je gnalo v prostovoljsko delo?

Almir: Sam sem član pisarne za mlade v svojem domačem kraju, kjer se s prostovoljskim delom ukvarjajo že vse od leta 2012. Prostovoljno delo mi je všeč. Ko sem izvedel za kak projekt gre tukaj, v ŠMOCL-u, sem se takoj odločil za sodelovanje.

Sabahudin: Kot prostovoljec delam že 10 let in ta projekt se mi je zdel odlična priložnost, da se spet naučim nekaj novega in spoznam nove ljudi, pa sem prišel.

 

Kako vama je všeč Laško? Tukaj sta že nekaj mesecev.

Almir: Moram priznati, da mi je tukaj všeč, saj je Laško majhno mesto. Ne maram gneče, zato je tukaj zame idealno.

Sabahudin: Tukaj mi je zelo všeč, vse je tako drugače kot pri nas. Na vsakem koraku se vidi, da je Slovenija del Evropske unije in najbrž je v Laškem zato tako drugače kot v mojem domačem kraju.

 

Oba prihajata iz Srbije. Bi rekla, da se Slovenija in Srbija zelo razlikujeta?

Almir: Absolutno, zelo sta različni.

Sabahudin: Da, razlike so res ogromne. Kultura je tukaj na veliko višjem nivoju in pravzaprav je tukaj mnogo bolje kot pri nas.

Almir: Ko se oseba sprehaja po mestu in se spogleda z drugo, se ti dve osebi pozdravita. Pri nas nihče nikogar ne pozdravi. To je le ena izmed razlik.

Sabahudin: Slovenija je tudi mnogo čistejša in za čistočo skrbijo vsi. Ni jim pomembno, da je čisto samo njihovo dvorišče. Tudi, če vidijo smeti na tleh v mestu, jih poberejo, saj se zavedajo, da v mestu živijo tudi oni, da pravzaprav tukaj živimo vsi in moramo tudi za celotno mesto skrbeti vsi.

 

Pa sta imela kakšne probleme, da sta se navadila na te razlike?

Sabahudin: Na boljše se ni težko navaditi. (smeh)

Almir: Moram priznati, da mi je bilo na začetku nekoliko težje, danes pa je super.

 

Pravijo, da smo Slovenci bolj zadržani, manj družabni…

Almir: Pa ne bi rekel, da Slovenci niso družabni. Družabni so, so pa recimo šale zelo drugačne kot pri nas doma.

Sabahudin: Meni so Slovenci ok. Tudi, ko govorijo slovensko, jih razumem.

Almir: Zelo lepo sprejemajo tujce. Naju so sprejeli zelo lepo.

Sabahudin: Vedno vprašajo, če kaj potrebujemo, dejansko jih zanima, kako nama je tukaj.

 

Projekt, v sklopu katerega sta obiskala ŠMOCL, je povezan z avdio in video ustvarjanjem ter z multimedijo na splošno. Kako vama bodo ta nova znanja koristila v bodoče?

Almir: Mislim, da bodo ta znanja bolj koristila Sabkotu (tako Aće kliče Sabahudina, op.p.), kot meni, a vseeno bodo nova znanja koristna tudi zame, v to sem prepričan.

Sabahudin: Takšna znanja danes nujno potrebujemo, tako zaradi službe in kariere kot zaradi življenja na splošno. Kdo ve, morda ne bova imela snemalca za svojo poroko, pa jo bova posnela in zmontirala kar sama. (smeh)

 

Filmi ali serije…gledata oboje, pravita, a kateri so vam ljubši?

Almir: Serije, definitivno serije. Trajajo dlje in tako se lahko bolj vživim v zgodbo ter v karakterje. Ravno sem začel gledati serijo Pod prikritie (Balkanska mafija; op.p.) in popolnoma me je navdušila.

Sabahudin: Sam rad gledam tako filme kot serije. Serijo Arrow (Puščica, op.p.) spremljam od leta 2012 in dokler se bo snemala, bom njen oboževalec. Rad pa pogledam tudi kakšen dober film. Z Aćetom največkrat gledava kakšne akcije ali komedije, občasno tudi znanstveno fantastiko.

 

Rekel si, da gledaš serijo Puščica. Kaj pa ostali super heroji, te niso prepričali? (smeh)

Sabahudin: Ostale super heroje sem bolj spoznaval preko filmov. Veš, pogosto sanjam, da sem super heroj in rešujem ljudi. Rad bi kdaj posnel kakšen film s super junaki. (smeh)

Almir: Evo, po znanjih, ki jih boš dobil tukaj, boš mogoče lahko posnel tudi takšen film. (smeh)

 

In kakšne so tvoje junaške moči? (smeh)

Sabahudin: Lahko letim, imam nadnaravno moč, dobro srce, rešujem ljudi… Jaz sem heroj svojega mesta.

 

Drug vidik projekta, v sklopu katerega sta prišla v Laško, je ekologija. Kaj je največji ekološki problem na svetu?

Sabahudin: Največji ekološki problem na svetu smo ljudje. Morala bi se dvigniti človeška zavest, da je potrebno naravo čuvati in negovati. Že res, da to ne moremo doseči iz danes na jutri, vendar lahko naredimo veliko z različnimi projekti, skozi katere ljudi osveščamo o ekologiji, naravi in tem, kaj lahko naredi vsak sam. To bo na koncu prineslo tudi rezultate.

Almir: Res je, ljudje so največji faktor. Prav mi se moramo najprej začeti zavedati, da vsi živimo na tem svetu in zato ne smemo škodovati naravi.

 

Kaj pa lahko naredi vsak med nami?

Almir: Vsak lahko naredi zelo veliko. Lahko na primer naredimo akcijo, v sklopu katere bomo posadili cvetje in drevesa. Ne sme nam biti težko, da bi naredili nekaj takega. Če bomo mi začeli, nas bodo videli drugi in nas bodo posnemali.

Sabahudin: Po drugi strani pa lahko tudi animiramo človeka, ki je sicer pasiven in ga pripravimo do tega, da se prebudi in nekaj naredi.

 

Saba, ti si nam že zaupal, da rad obiskuješ naravo. Kaj pa ti Aće, ali rad zahajaš v naravo?

Almir: Rad grem v naravo, čeprav nisem tako zelo v tem, kot Sabko. Najraje grem kam ob jezero. Najlepše mi je recimo jezero Uvac, pa ne zato, ker je blizu mojega kraja, enostavno je top.

Sabahudin: Dobil je tudi nagrado za eno najlepših destinacij v Evropi.

Almir: Žal mi je samo, da vanj ne vlagajo dovolj.

Sabahudin: Sicer pa sta tako rezervat Uvac kot rezervat Peštersko polje odlično obiskana.

Almir: Res je, to področje je zelo lepo in res imam rad jezera. Ampak veš Maja, če ni jezera, bi tudi morje šlo skozi. (smeh)

Sabahudin: Sicer si v Sloveniji želiva ogledati še Bled. Na splošno sva se odločila, da bova v tem letu, ko bova tu, obiskala vse opevane kraje Slovenije.

 

V Sloveniji obstaja rek »Na mladih svet stoji«…

Almir: Strinjam se s tem rekom. Mlad človek je bolj kreativen in lahko naredi več.

Sabahudin: Res je. Prav peščica mladih ljudi je vedno naredila največje spremembe na svetu.

 

Od kar sta tukaj, se učita tudi slovenščine. Je težka?

Almir: Ravno čez pol ure se odpravljala na ure slovenščine, ja. Ni zelo težka. Kar nekaj besed je podobnih, midva pa se trudiva.

Sabahudin: Ne, slovenščina ni težka. Sploh v primerjavi s kitajščino. (smeh)

 

Moram priznati, da se meni slovenski in recimo temu srbo-hrvaški zdita dokaj podobna jezika. Pa vendar številni Hrvati in Srbi pravijo, da slovenščine sploh ne razumejo. Kaj menita o tem vidva?

Almir: Mislim, da je največja razlika v naglasu, pa tudi v načinu govora. Morda zato nekateri nič ne razumejo. Sam razumem precej.

Sabahudin: Ja, midva tukaj vse razumeva. Tudi, če ne razumeš čisto besede, ki jo kdo izreče, iz konteksta razbereš, kaj ti želi povedati.

 

Za konec… Kaj želita doseči v tem času, ko bosta tukaj?

Sabahudin: Želim osvojiti svet. (smeh)

Almir: Domov se želim vrniti izpolnjen, z novo lepo izkušnjo, ki jo lahko delim z drugimi in jih navdušim, da tudi oni obiščejo Slovenijo, Laško in seveda ŠMOCL.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Related posts