Najbolj v zadnjem tednu nove ukrepe vlade občutijo mladi. Socialne distance, šolanje na daljavo in odpoved vseh pomembnih dejavnosti in aktivnosti je pretresla prihodnost tistih, ki bodo nekoč odločali o naši prihodnosti. Kakšno je njihovo mnenje ter kaj imajo povedati, nam je v svojem članku objasnila mlada novinarka, Lara Pavčnik.

Piše: Lara Pavčnik

Vsem nam je že dodobra znana situacija koronavirusne bolezni in vsega, kar je prišlo z njo. Delo od doma je postalo stalnica, omejitev na občine nas niti ne preseneča, niti ne moti več, pa tudi šolarji so si že dokupili vso potrebno računalniško opremo za vsa šolska predavanja.

Slednji so po mnenju mnogih še najbolj oškodovani. Odvzeti jim bodo nekateri najslajši trenutki odraščanja, kot so valeta, maturantski ples, šola v naravi, pa tudi tiste čisto vsakdanje malenkosti, ki naša življenja delajo tako lepa in posebna. Ko so marca zaprli šole, niso zaprli le ustanove kjer se izobražujemo. Šola je, poleg svojega prvotnega namena, ustvarjala še mnoge druge. Postala je vir socialnih stikov izven naših družin, je popoldansko varstvo, v njih se spoznavamo z novimi hobiji in postajamo drugačne osebnosti, kot bi bili, če bi ostali in svoj čas preživljali zgolj in samo v domačem okolju. Tudi otroci,  ki doma nimajo stabilnega okolja, se v šoli počutijo varne in zaščitene. Prav to je tisto, zakaj je šola tako pomembna v življenju otrok in zakaj mnogi zdaj hrepenijo po vrnitvi vanjo, čeprav tega v normalnih okoliščinah nikoli ne bi izrekli.

Načini učenja so se v tej dolgi dobi postavili že na dobro postavljene temelje in potekajo nekako takole:

Dan se začne med 7. in 9.uro. Pouk poteka po urniku. Učitelj večinoma podaja snov tako kot v učilnici, nekateri pa se poslužujejo hitre razlage. Sledijo domače naloge, na to pa ocena njene pravilne izvedbe.

Začetki našega dela na daljavo so bili precej drugači. Posamezniki so bili bolj prepuščeni sami sebi. Dobivali smo veliko naloge in imeli kratko konferenco enkrat tedensko, pri nekaterih predmetih pa tudi to ni bila stalnica. Ta način dela je bil mnogo bolj svoboden in odprt, omogočal je več prilagoditev in porabili smo mnogo manj časa. Prišlo pa je tudi do več nesporazumov, pa tudi oddajanje nalog in obiskovanje konferenc se ni jemalo tako resno. To je na koncu leta učiteljem povzročilo mnogo sivih las. Za znanje kot tako, je verjetno mnogo boljši omenjeni drugi sistem, le to pa med vse daljšim šolanjem na daljavo prihaja pod vse večji vprašaj tako z učenci, kot starši, učitelji in ministrico na čelu. A ko se pogovarjamo o šolskem sistemu, moramo vedeti, da že dolga desetletja ostaja skoraj enak in mu malo tehnologije in modernizacije ne bi škodilo. Seveda pa ne tako impulzivne in nepremišljene, kot se je zgodila v drugi polovici marca, ko je bil vsak bolj prepuščen samemu sebi, in ni mel nikakršnega vzorca, kako naj bi stvari potekale.

V zadnjem času namreč postaja vse večja dilema tudi poklicno izobraževanje srednješolcev. Problem je nastal predvsem v prvem valu, ko se je svet navidezno ustavil za dobra dva meseca. Ustavilo se je vse življenje in s tem tudi prakse za večino poklicev, za katere se mladi izobražujejo. Ustavile so se vse prakse in priložnosti za priložnostna dela in s tem tudi pridobivanje nujno potrebnega praktičnega znanja. V drugem valu so takšna učenja mnogo bolj dostopna in je izobraževanje vsesplošno lažje, saj svet okoli nas še vedeno funkcionira, vendar nekoliko počasneje, ure praktičnega pouka v šoli pa se ne izvajajo s polnimi pljuči. Izvajajo se nekoliko omiljeno. Pred seboj imamo namreč nekoliko klavrno verzijo tega, kar bi dijaki morali osvojiti. Snov je razložena mnogo bolj preprosto, mnogi detajli so izpuščeni. Učencem bo verjetno manjkalo ponavljanje in utrjevanje postopkov, saj nekaterih rutinskih del ne bodo obvladali, kot bi jih sicer. Z zaprtjem šol so se zaprli tudi vsi krožki in obšolske dejavnosti, ki delujejo v poklicni smeri izobraževanja. Tisti, ki dajejo učencem prostor, da se učijo v praksi in tisti, ki dajo priložnost, da izdelek naredijo sami, dobijo izkušnje in jim dajejo samozavest in izkušnje, znanje za poklicno pot.

Še najbolj pogrešamo normalnost. V trenutkih, ko slišimo vse tiste negativne informacije o številu okuženih, številu umrlih, ko nihče nima pojma, kdaj bomo normalno zaživeli. Ko se govori o ponovnih začetkih v maju, pa nas v prsih kar stisne.

Prav tako se zavedamo, da tudi od maja naprej ne bo šlo vse smo navzgor. Vemo, da sledi gospodarska kriza, pa še kaj drugega. Takrat pogrešamo, da bi lahko enostavno zjutraj vstali, šli na vlak in zakorakali v svet, ki nam daje občutek, da je vse v redu, da bo v redu, da je svet normalen in bom normalno funkcionirali skozi življenje. Spoznali nove ljudi, nove občutke, nove situacije, šli na zabave, koncerte, obiskali druge države in počeli vse, kar smo lahko do sedaj. Včasih bi radi videli to in ono in bili enostavno del skupine, ki se zabava, poje, ki jih ne skrbi, kaj vse je narobe, kaj bo jutri in pojutrišnjem, ali smo okužili sebe ali bomo okužili babico, pa če je to prav ali ne.

Trenutno mladi ne smemo biti sebični in moralizirati o svojih zamujenih zabavah, izletih, znanjih, priložnostih in preprostih trenutkih. Vsi hrepenimo, da bi se vse naše težave zaključile 1. januarja 2021, a prav tako vsi vemo, da se to ne bo zgodilo.

Trenutno je na prvem mestu zdravje in življenje, in prav tega slednjega je treba najbolj varovati, saj brez tega ni nobenih od prej naštetih stvari.

Ta trenutek se pazimo in poskrbimo, da bo tega čimprej konec in da bomo lahko tako mladi kot vsi ostali, ne le preživeli, ampak tudi resnično zaživeli najslajša leta svojega življenja, starejši in ogroženi pa bodo varno ostali z nami.

Lara Pavčnik