Poznate zgodovino svojih prednikov?

V prostorih večnamenskega doma Rimske Toplice je v petek, 29. 3., potekalo predavanje o rodoslovju in predstavitev knjig o rodbinah Slanšek in Hochkraut, avtorja Mateja Hohkrauta. Predavanje je organizirala Knjižnica Laško.

Matej Hohkraut se z rodoslovjem aktivno ukvarja vse od leta 2007, od marca 2019 pa je tudi predsednik Slovenskega rodoslovnega društva. Njegovi najbolj znani deli sta Lipa zelenela je (o rodbini Slanšek) in Vrelci naše zgodovine (o rodbini Hochkraut).

Matej Hohkraut je tekom večera spregovoril o raziskovanju družinskih rodovnikov ter predstavil kakšna znanja so potrebna za tovrstno raziskovanje, kje vse lahko pridobimo podatke in kako jih zbiramo. V nadaljevanju je predstavil kroniki družin Slanšek in Hochkraut, kot primer konkretnega rodoslovnega dela. V knjigi avtor ni pisal le o kronološkem razvoju rodbin, ampak je tudi opisal zgodovino okolja, ki je ključno vplivalo na razvoj in potek dogodkov rodbin in njunih članov.

Z Matejem Hohkrautom smo spregovorili tudi v uredništvu TV Laško. Več o rodoslovju in njegovih dveh delih pa si lahko preberete v intervjuju.

Zakaj človek začne raziskovati svoje prednike in kaj je tisto, kar ga pri tem spodbuja?

Vzroki so zelo različni. Nekateri želijo navezati nove stike in videti s kom so v krvnem sorodstvu. Drugim je cilj, da bi našli nekaj kar bi jih povezalo s pomembnimi dogodki v zgodovini. Za raziskovanjem navadno ne tiči samo en razlog. Je pa res, da smo ljudje, ki raziskujemo svoje prednike bolj zbirateljski tipi, da radi obdelujemo podatke in jih posredujemo naprej, čeprav se tudi tukaj ljudje razlikujejo. Nekateri radi delijo svoja raziskovanja, spet drugi jih držijo zase. Žal pri slednjih njihov potencial ostaja neizkoriščen.

Kaj pa je bil razlog, da ste se lotili raziskovanja vaših prednikov?

Ko sem bil majhen nisem hodil v vrtec in je name pazila babica. Moja babica pa je bila oseba, ki je zelo rada obiskovala svoje sorodnike. Posledično sem sorodnike v njenem spremstvu obiskoval tudi sam, s tem pa nisem spoznal le bljižnih, ampak tudi tiste v daljnem sorodstvu. Imeli smo ritual, da smo skupaj pregledovali fotografije ter se pogovarjali o osebah, ki so zrle z njih. V nekem obdobju je prišlo do tega, da sem ta, t.i. »ritual« želel nadgraditi. Verjetno je bil razlog tudi to, da sem si družino ustvaril tudi sam in sem želel poiskati ter osvežiti zgodbe, ki so mi jih pripovedovali že v ranem otroštvu.

Kakšna znanja so potrebna pri rodoslovnem raziskovanju?

Priporočljivo je, da so znanja zelo široka, sploh tista na humanističnem področju. Govoriva torej o nekem osnovnem znanju zgodovine, informatike pa tudi o tujih jezikih, kjer imam v mislih predvsem  nemščino in latinščino, hkrati pa so pomembne tudi pisave (gotica). Priporočljivo je osnovno poznavanje kartografije, geografije in domoznanstva. Omenjena znanja ti med raziskovanje pomagajo in te bogatijo. Seveda pa jih pridobivamo tudi med samim raziskovanjem in jih nadgrajujemo.

Kje začeti z raziskovanjem?

Najboljše je, da sprva raziščeš samega sebe. Popišeš sebe, otroke (če jih imaš), starše in stare starše. S tem okvirno pokriješ 100 let. Pri raziskovanju svojih prednikov lahko nadaljuješ na upravni enoti, kjer ti posredujejo podatke. Za starejše podatke se je v Sloveniji potrebno obrniti na nadškofijske arhive, ki so v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Predno gremo v arhiv, je priporočljivo, da se vnaprej pripravimo oz., da vemo datum rojstva ali poroke osebe, ki jo iščemo, saj nam bo samo raziskovanje tako lažje. Nekateri posamezniki pa denimo že doma najdejo zapiske in popise njihovih rodbin in prednikov, kar prinaša določeno prednost.

Kako ponosni smo Slovenci na svoje korenine?

Mislim da smo nanje zelo ponosni saj znamo svoje korenine izpostaviti in se o njih tudi pogovarjati. To se kaže predvsem na dogodkih kot je današnji, saj je z njega razvidno, da ljudje želijo vedeti kdo so bili njihovi predniki. Je pa res, da rodoslovje pri nas ni toliko popularizirano, kakor je v državah, ki so zgodovinsko gledano mlajšega nastanka, denimo ZDA.  Rodoslovje je tam bolj popularno, o tem se več govori. Pri njih je normalno, da to jemljejo kot poklic, med tem ko pri nas še vedno vse sloni na amaterski bazi.

Ali se z rodoslovjem ukvarjajo predvsem starejši ljudje?

Da, večinoma so starejši. Mogoče je to povezano tudi s tem, da je večino materialov v arhivih dostopnih le fizično. Posledično si moramo rezervirati termin in se tja tudi odpraviti. Če pa bi bili podatki spletno dostopni, bi se po vsej verjetnosti z rodoslovjem ukvarjalo tudi več mladih.V zadnjem času se ta »trend« spreminja, saj iz članstva našega društva (Slovensko rodoslovno društvo) opažam, da prihaja do sprememb in se z rodoslovjem ukvarja tudi vse več mladih.

Pri rodoslovnem raziskovanju je velikokrat potrebno stopiti tudi v kontakt z duhovnikom. Kakšen je prvi stik med duhovnikom in rodoslovcem?

Osnova za raziskovanje potomstva niso zapisi, ki jih imajo posamezne župnije, saj večino knjig oddajo v arhive, ki so javno dostopni. Res pa je, da v arhivih ne moremo dostopati do vseh knjig. V njih lahko dobimo večinoma matične knjige. Če pa bi denimo želeli dostopati do kakšnih drugih, na primer pastoralne knjige, potem je potrebno stopiti v kontakt z duhovnikom. Dostopnost duhovnikov je zelo različna. Tu ste prepuščeni sami sebi, saj ni duhovnikova uradna dolžnost, da vam posreduje podatke.

Je potrebno pri raziskovanju imeti tudi nekakšno osebnostno zrelost? Marsikdaj lahko človek naleti na kakšne neljube podatke, kot so denimo zločinci.

Ko začnete raziskovati svoje potomstvo se morate zavedati, da lahko naletite na karkoli – tudi na stvari, ki vam ne bodo všeč. Ampak skozi raziskovanje postanemo bolj zreli in vidimo, da stvari niso črno bele. Začnemo se zavedati, da nismo odgovorni za dejanja naših prednikov, tako kot naši potomci ne bodo odgovarjali za naša dejanja. Edino kar lahko naredimo je, da njihova dejanja poskušamo razumeti. Ko zadevo vidimo celostno, zakaj je nekdo nekaj storil, posledično manj obsojamo.

Ali so primeri, ko ljudje začnejo raziskovati svoje prednike zaradi dednih bolezni?

Sam še nisem imel primera, ko bi se nekdo odločil za raziskovanje potomstvo izključno zaradi dednih bolezni. Vseeno pa ljudje dajemo temu velik pomen. Večina ljudi si zapisuje vzroke smrti pri družinskih članih. Takšne podatke je mogoče dobiti tudi za 200 let nazaj, vendar to niso natančne diagnoze. Še bolj zanimivo je dejstvo iz stališča genetike, ki je v zadnjem času zelo popularna. V teh primerih je možno stvari, kadar govoriva o dednih boleznih, analizirati še bolj natančno. Genetski vzorci so danes komercialno dostopni, kar pomeni, da si jih lahko tudi sami naročimo in tako dobimo zelo natančne podatke katerim boleznim smo nagnjeni.

Rečeš si: »Če so oni preživeli fronto, bom tudi jaz ‘nek’ zastoj na avtocesti.«

Kaj bi svetovali ljudem, pri raziskovanju njihovih potomcev glede zbiranja podatkov? Kateri sistem je najboljši?

Najboljši sistem je tisti, po katerem bodo najlažje delovali in bili pri tem uspešni.  Najboljše je, da si ogledajo kako delajo drugi. To lahko vidijo na spletni strani Slovenskega rodoslovnega društva (https://www.rodoslovje.si/index.php/sl/), kjer ponujamo kar nekaj odgovorov kako to počnemo rodoslovci. Priporočljivo je, da si preberejo tudi kakšen priporočnik , denimo Rodoslovje Janeza Topliška. Skozi to si bodo sami izbrali način, ki bo za njih najboljši. Tudi mi rodoslovci nimamo recepta kateri sistem je najboljši, saj smo si ljudje zelo različni. Nekateri se zadev lotevajo bolj sistematično, medtem ko so drugi bolj ‘impulzivni’. Razlike se pojavljajo tudi med rodoslovci. Na primer,  kako zapisati ime. Ali ga zapišemo v obliki, ki jo najdemo ali v obliki, ki jo uporabljamo danes. Tudi mi se med seboj večkrat posvetujemo.

Katerega prenosa ali urejanja podatkov se ljudje najbolj poslužujejo, ko končajo z raziskovanjem, ali še vedno prevladujejo družinska drevesa?

Podatki se morajo vedno vnesti v računalnik, saj je zadeva zelo obsežna in jo je nemogoče obdržati le na papirju. Res je, da računalniški programi omogočajo izpise v različnih formatih in grafičnih oblikah, kot so družinska drevesa, tabele in grafi. Podatke zapišemo v bazo, kjer jih informacijsko zložimo, vsa orodja pa nam omogočajo, da jih prikažemo tako kot želimo sami.

Danes je vse manj porok in vse več je izvenzakonskih otrok. Ali bodoče rodoslovce čaka težje delo?

Mislim, da ne. Mislim, da bo delo lažje. Ne zaradi tega ali se ljudje poročajo ali ne temveč zato, ker se danes takšne zadeve urejajo digitalno na matičnih uradih. Tako ne bo prišlo do izgub kot je do tega prihajalo v starih časih. Če gledamo 100 ali 200 let nazaj, je prihajalo do situacij, ko je bil oče znan pa ga niso zapisali, ker z materjo otroka nista bila poročena. V takšnem primeru so napisali: »oče neznan«. Vsak od nas slej kot prej naleti na kakšen takšen primer, kjer ni znanega očetovstva, četudi je duhovnik lahko vedel kdo je oče. Ker z materjo otroka nista bila poročena, ga posledični ni zapisal. Ali pa obratno, vedelo se je, da je oče otroka nekdo drug, a ker je bila ženska poročena, je oče otroka postal njen mož.

Od marca 2019 ste tudi predsednik Slovenskega rodoslovnega društva. Kaj je namen društva in katere so vaše temeljne dejavnosti?

Naše društvo deluje že od leta 1995 in nekatere naloge se od takrat niso spremenile. Jasno je da je glavna naloga to, da združujemo rodoslovce po Sloveniji. Kot društvo delujemo s tem da organiziramo strokovna predavanja za vse naše člane, da skrbimo za razvoj na področju slovenskega rodoslovja in da združujemo podatke v skupni bazi. To je osnova da lahko delujemo kot neka skupina. Med seboj si tudi pomagamo in delimo izkušnje. Poleg naštetega je naše poslanstvo tudi to, da poskušamo rodoslovje predstaviti čim večjemu občinstvu in s tem privabljamo nove ljudi.

Veliko je tudi ljudi, ki iščejo svoje starše. Lahko vaše društvo pomaga pri iskanju?

To se v našem društvu dogaja dnevno, vendar ne izvajamo raziskav, kar je napisano tudi na naši spletni strani. Ljudem lahko pomagamo le z »namigi« in informacijami ki jih imamo ali pa jih usmerimo na rodoslovce, ki se s tem ukvarjajo profesionalno.

Do kod sega vaše družinsko drevo oz. kdaj se začne prvi zapis?

Prvi zapis za katerega sem prepričan, da se gre za mojega prednika je iz leta 1525. To je bila rodbina Zupan iz Povčena pri Rimskih Toplicah. V enem izmed urbarjev je bil zapisan Primož Zupan kot lastnik oz. kmet hube. Njegovi potomci so živeli na tej kmetiji vse do 19. stoletja. Drugače pa se velikokrat zgodi, da se veriga prekine in ne moremo najti vmesnih prednikov. V takšnem primeru ne moremo z zagotovostjo trditi, da je nekdo naš prednik, ampak lahko to samo predvidevamo.

Od kod izvira priimek Hochkraut?

Priimek Hochkraut je bil eden izmed razlogov zakaj sem se lotil raziskovanja rodbine, saj je za to okolje dokaj neobičajen in po izgovorjavi tuj. Že takoj sem ugotovil, da se uporabljata dve različici – ena s c in druga brez. Zelo hitro sem ugotovil, da sta se ti dve različici priimka začeli pojavljati po drugi svetovni vojni zaradi odklonilnega odnosa do germanizacije. Vseeno pa se je priimek skozi zgodovino še nekajkrat spremenil. Ena izmed sprememb se je zgodila konec 18. stoletja, okoli leta 1775, ko so se ‘Ochrauti’ spremenili v ‘Hochkraute’. Pri tem je najbolj zanimivo to, da je do spremembe prišlo pri vseh družinah, ne samo pri eni. Kaj je bil razlog za to še danes ne vem, je pa zanimivo to, da se priimek Ochraut piše različno, kar je zelo značilno za naše območje, ki ni bilo nemško govoreče. Kljub temu so uradniki zapisovali nemško govoreče priimke, ki so jih pisali po svoje oz. kakor so si jih interpretirali. V knjigi sem podal tudi več različnih interpretacij. Ena izmed njih je, da beseda izhaja iz nemško narečne besede koper, ki pomeni začimbo. Druga zanimiva interpretacija pa je tudi, da drugje po svetu najdemo priimka Kraut in Hoch. Ta se pojavljata na območju današnje Češke in Slovaške.

Kako je na razvoj in potek dogodkov v vaši rodbini vplivalo okolje?

Okolje ima vedno velik vpliv na potek dogodkov v rodbinah. Menim da pri spoznavanju okolja lažje razumeš zakaj so se določene stvari zgodile. Tu vam lahko dam primer iz svoje izkušnje. Tekom raziskovanja sem ugotovil, da je moj dedek sodeloval v bitki Market Garden, ki je bila največja letalsko-desantna operacija v zgodovini človeštva. To je bila ena izmed bitk za Dan D. Operacijo so izvedli angleški, ameriški in poljski padalci oz. letalci, njihov cilj pa je bil zavzeti mostove v nizozemskih mestih Eindhoven, Nijmegen in Arnhem. Nisem vedel, da je dedek sodeloval v tej bitki vse dokler nisem začel raziskovati rodbine Hochkraut. To sem izvedel tako, da smo našli njegovo knjižico, v kateri je bilo zapisano kje se je nahajal vsak dan posebej, kje se je gibal in kaj je delal.

Velikokrat nam ljudje rečejo, da smo nekaj podedovali od svoji prednikov. Kaj je tisto, kar ste denimo vi podedovali od svojih?

(smeh) Če gledam neposredne prednike, je to ljubezen do zgodovine in družine.

Kako pa je bilo s poklici v vaši rodbini, so se prenašali iz roda v rod ali so se spreminjali?

Moja družina je zelo likovno usmerjena. Likovnik sem jaz, moja žena, brat in vse kaže da bo likovnica tudi hčerka. Tudi v sami rodbini se pojavljajo posamezniki, ki so bili dobri likovniki ali pa še vedno so. Bi pa težko rekel, da se pojavljajo neki specifični poklici ali znanja. Poklici so se skozi zgodovino zelo spreminjali in velikokrat specifična znanja posameznikov niso prišla do izraza, saj so se morali prilagoditi takratnemu stanju. Na primer, če so bili kmetje se je pričakovalo, da bodo kmetje tudi njihovi potomci.

S čim ste si vi pomagali pri raziskovanju? V knjigah ne pišete le o vaših prednikih, ampak tudi o zgodovini krajev in prostora.

Pomagal sem si z literaturo avtorjev, ki so že pisali o zgodovini posameznih krajev. Tu bi izpostavil Ignaca Orožna, ki je bil zelo podroben, natančen in profesionalen. Sem pa tudi naletel na raziskave, katerih trditve sem ovrgel in jih s svojimi raziskavami popravil ali dodal nove podatke. Primer iz moje izkušnje je ta, da so nekateri zgodovinarji postavili tezo, da so Hochkrauti v 18. stoletju prišli z Bavarske in bili steklarji. Tekom raziskav sem to ovrgel, saj se v takratnem obdobju nihče ni ukvarjal s steklarstvom, niti ni živel v bližini Jurkloštra, kjer je takrat bila znana glažuta.

V knjigi ste opisali tudi posamezne družinske člane. Bi katerega posebej izpostavili?

Izpostavil bi svojega dedka, ki je bil meni neposredni prednik, čeprav ga nikoli nisem poznal. Glede na to, da sem kreativen in ustvarjalen sem si vedno predstavljal kakšen človek je bil, kaj je počel in kako je to počel. Ker tega zaradi njegove prezgodnje smrti nisem moral doživeti, sem si sliko ustvaril skozi raziskavo.

In še za konec, kako se razlikuje vaš pogled na prednike od vaših začetkov v raziskovanju pa do danes? Kaj ste se v tem času naučili in spoznali?

Mislim da je to zelo velika sprememba, saj se tekom takšnega raziskovanja človek zelo spremeni. Ne gledaš drugače samo na svoje prednike ampak začneš gledati drugače tudi na sebe, ker stvari niso črno bele. Tudi sam postaneš bolj vztrajen, saj ob razmišljanju o svojih prednikih rečeš: »Kaj bom jaz jamral, če so ljudje pred mano zdržali veliko več kot jaz danes.« Rečeš si: »Če so oni preživeli fronto, bom tudi jaz ‘nek’ zastoj na avtocesti.« Ne smeš biti nezadovoljen z vsako stvarjo in jo gledati samo iz svojega stališča, saj nam je danes zelo enostavno. Ko gledaš skozi daljše obdobje vidiš, da je človeštvo imelo marsikatero izkušnjo in lažje »prežvečiš« in si rečeš: »To je majhna zadeva. Gremo naprej!«

(Nina Tovornik Jurgelj)

Fotografije: Knjižnica Laško in Nina Tovornik Jurgelj.

Sorodni prispevki

Policisti s povečanim obsegom dela, a v Laškem ne beležijo težjih kršitev

V teh dneh, ko vsi okoli sebe vidimo samo še prepovedi in omejitve ter jezno pogledujemo proti organom pregona pa se nemalokrat...

Pomisliti je potrebno tudi na starostnike

Vse več zadnje čase govorimo o šolanju na daljavo in problemih otrok in mladostnikov, a pozabili smo na tiste, ki nekako tudi...

Občinska seja v znamenju financ

Kljub razmeram v katerih so tovrstna srečanja sicer omejena so se včeraj že dvanajstič sestali svetniki in zaposleni na Občini in v...

Tifernusov dnevnik

Kako je kulturni molk udaril občino Laško

Z besedo predaja človek človeku svoje misli, z umetnostjo pa ljudje drug drugemu predajajo svoja čustva, je dejal Plehanov. A kaj se zgodi, ko kultura...

Festivalnost s Cvetjem in pivom splavala po vodi, STIK ohranil simbolično obeležitev

Korona kriza je Laščanom letos odnesla nekaj neprecenljivega, Festival Pivo in Cvetje, ki bi potekal drugi vikend v juliju in bi ponovno postregel z...

PRAZNIK DELA V SENCI DVIGA BREZPOSELNOSTI IN KRŠENJU DELAVSKIH PRAVIC

PREBUJALI SE BOMO TUDI V LAŠKEM Bliža se prvi maj, praznik dela in delavskih pravic, ki so, vsaj v zadnjih dneh, ko se spopadamo z...

Zgodba o Božičku in o tem kako je “nastal” božič

Nisem Grinch, ki bi uničil božič in to ni samo še eden izmed božičnih člankov, ki ste jih neštetokrat prežvečili. Ste postavili smreko, zakurili v...

Mednarodni dan piva

Danes, na prvi petek v avgustu obeležujemo mednarodni dan piva. To je praznik vseh ustvarjalcev piva, pivovarjev, ki pivo varijo, hmeljarjev, lastnikov pivnic, barov,...

Ostanimo povezani

955OboževalciVšečkaj
621SledilciSledite
439NaročnikovNaročite se