Vedno išče lepote v življenju

192

Manuella Brechko – MANUELLA je Laščanka, katero je vsa Slovenija dodobra spoznala leta 2016, ko je zmagala na EMI in nas s svojo skladbo Blue&Red zastopala na Evroviziji na Švedskem. Vendar to v resnici niso bili njeni začetki, saj je nastopala in pela že kot majhna deklica, Slovenija pa jo je spoznala že v letu 2011, v takratnem šovu »Misija Evrovizija«.

Njena pot jo je peljala na Švedsko in danes je razpeta med severom Evrope in domačo Slovenijo, kjer trenutno končuje svoj prvi album. Zase pravi, da ni samo zabavljačica, saj želi s petjem in s svojimi besedili pozdraviti sebe in ljudi, ki jo poslušajo. Z Manuello sva se srečali v kavarni Monet, v kotičku, kamor rada zahaja takrat, ko je doma. Laško ji je namreč izredno pri srcu, tukaj se počuti varno in lepo. Najinemu pogovoru se je sicer pridužil še Manuellin partner Marjan Hvala, ki je še obogatil tale intervju, celotni pogovor pa je tekel v izredno sproščenem duhu, saj se z Manuello poznava že dolga leta.

Piše: Maja Horvat

Fotografije: Maja Horvat in osebni arhiv Manuelle

Najprej… dobrodošla v Sloveniji. Že nekaj let si sicer razpeta med Slovenijo in Švedsko. Kako pa si se sploh znašla v tej severni deželi?

Dve leti sem živela na Švedskem, zdaj pa se precej zadržujem tudi v Sloveniji. Na Švedsko sem sicer šla zaradi svoje kariere, tja se je z mano preselil tudi moj partner, Marjan Hvala. V tem času, ko sem redno prebivala in delala tam, sem poskušala razna sodelovanja, pisala sem pesmi z različnimi avtorji, leta 2017 pa sva z Marjanom začela sodelovati s švedskim studijem Rockatown music, s katerim smo izdali skladbo »The Sound«.

Po tej skladbi sem se odločila, da bom delala samo še glasbo, ki jo zares čutim. Ugotovila sem, da ne smem iti preveč v smeri švedskih produkcijskih vod, saj so tam precej bogati s pop električno sceno, sama pa si želim ustvarjati bolj v pop rock-u. Vseeno sem še ostala na Švedskem in verjela, da je prav, da sem tam, da se bo že pojavil tisti pravi in razumel moje delo… To se je to tudi zgodilo. Tri tedne potem, ko sem se odločila, da sledim samo še svojemu notranjemu glasu in stilu, sem tudi dejansko spoznala svojega sanjskega producenta in pisca pesmi, s katerim sedaj skupaj delava, Erica Baziliana.

Eric Bazilian je veliko ime na mednarodni glasbeni sceni…

Res je,  dela za svetovne zvezde kot so Robbie Williams, Scorpions, Bon Jovi, Ricky Martin in številne druge. Zelo sem ponosna, da sem ga uspela pripeljati v Slovenijo, kjer sedaj v   studiu MARSH snemamo moj prvi glasbeni Album. Tukaj smo bili vsega skupaj že več kot 20 dni in kmalu spet nadaljujemo.

Marjan je dodal: »Eric pozna vse ljudi. Ko se vozimo v avtu, ga pokliče Sting in druga znana imena. Ima svoj band The Hooters, s katerim je igral tudi na Live Aid-u. Takega človeka je težko dobiti in tudi on ne želi delati z vsakim. Gospod je star 65 let in dela samo še tisto, kar začuti, z Manuello pa sta se enostavno takoj začutila.«

Kako je sploh prišlo do tega sodelovanja?

Kot sem ti omenila, sem se nekega dne odločila, da bom delala samo še glasbo, ki jo čutim. Ko sem o tem spregovorila tudi z Marjanom, mi je rekel, naj mu na YouTube-u pokažem nekaj skladb, ki so podobne glasbi, ki jo želim ustvarjati.  Najprej sem se naključno spomnila skladbe »One of us« od Joan Osborn, in ko sva z Marjanom preverjala, kdo so avtorji skladbe, sva našla ime Eric Bazilian. Pokazala sem mu še nekaj skladb in od petih je bila še ena »Kiss the rain«, zopet istega avtorja. Takrat sem vedela, da bi bil ta producent zame popoln, vendar živi v Ameriki, zato sem bila prepričana, da bo težko priti do njega. Točno en mesec za tem, pa se je zgodilo nekaj neverjetnega. Energije so poskrbele, da sem po »naključju« (v naključja sicer ne verjamem) spoznala prav tega gospoda.

Eric Bazilian se je namreč za kratek čas preselil v Stockholm, saj je njegova žena Švedinja. Spoznala sva se, se dobila na kavi za pol ure in že ustvarila prvo skladbo. Tako sva ustvarjala celo leto 2018, v letošnjem letu pa sem uspela združiti moči še z mojim drugim sanjskim producentom, Slovencem – Martinom Štibernikom in od takrat smo postali nerazdružljiva ekipa, seveda skupaj z mojim Marjanom. Snemamo in ustvarjamo moj prvi Album, ki je prazaprav že skoraj končan. Pri ustvarjanju Albuma, pa so se nam pridružila še nekatera velika imena, skladbi sta na primer napisala še Desmond Child in Zucchero.

In tako si šla nazaj v »pop-rock-country« vode…

Vedno sem bila doma v pop rock vodah, pa čeprav me je življenje na Švedskem najprej poskušalo uokviriti v svoje moderne pop okvirje. Največji nauk celotne zgodbe je torej, da moraš vedno slediti samemu sebi in svojim občutkom. Samo poglej mene… ko sem se končno odločila, kakšno glasbo hočem delati, sem si s tem dejansko »priklicala« zame sanjskega Erica Baziliana. Prepričana sem, da energije vedno poskrbijo, da se zgodi, kot je prav.

Manuella uživa v ustvarjanju svojega prvega Albuma, ki bo kmalu končan.

Kdaj računaš, da bo album končan?

Album bo vsekakor končan spomladi, kdaj bo izdan, pa je odvisno od dogovora z založbo, s katero se še pogajamo. Upam, da čim prej. (smeh)

In to bo sedaj tvoj prvi album…

Res je, moj prvi album, katerega čakam že celo življenje. Ker sem rekla »orng« ali pa nič. Lahko bi imela že več albumov, vendar nisem hotela ustvariti nekaj, česar 100% ne čutim. Ta sedaj, pa je res bil vreden čakanja.

Vrniva se malce na samo življenje na Švedskem. Kakšna je razlika med življenjem tam in v Sloveniji?

Ko nekaj časa živiš tam, ugotoviš, da je razlika med življenjem tam in tukaj, velika. Prvo, kar opaziš je, da so tam odnosi precej neosebni. Vsi ljudje so prijazni, ampak so zelo formalni. Tudi, če živiš v nekem bloku več let, je popolnoma normalno, da ne poznaš svojih sosedov. Tudi kave ne trajajo eno uro.  Gor nama tako zelo manjka neke pristnosti in sproščenosti. Ljudje ves čas delajo. Tudi na vreme se težko navadiva.  Zime so dolge in hladne, poletja pa zelo kratka in nič kaj prijazno topla, razen izjemoma lani. Cene so zelo visoke. Nekega luksuza si enostavno ne moreš kar tako privoščiti. Kava in tortica staneta denimo na osebo 15€.

Res pa je, da je po drugi strani tam sistemsko vse odlično urejeno. Vse lahko urejaš preko aplikacij na telefonu, tako funkcionirajo promet, davčne obveznosti, sistem… Pa tudi kar se glasbe tiče, je tam čisto drug duh. Ljudje so odprti, spoštujejo glasbenike in čutiti je svobodo, možnosti za ustvarjanje… Glasbena scena je globalna in povsem običajno je, da na kavi v nekem lokalu vidiš svetovno znana glasbena imena.

Čeprav nastopaš že od malih nog, bi lahko rekli, da je bila EMA tvoja prelomnica. Kakšni so tvoji spomini nanjo?

Vedno sem si želela nastopati v tujini, zato sem resnično želela sodelovati in zmagati na EMI. S tem bi namreč dobila priložnost, da sodelujem na Evroviziji, kjer bi me videla vsa Evropa.  Ko sem na koncu res zmagala, se mi je tako izpolnila ena izmed največjih želja iz otroštva, zmaga pa je bila hkrati tudi tisti pravi začetek moje kariere.

V karieri je vedno tako, da moraš nekako priti do tistega prvega pravega uspeha in potem je ta tisti, ki te pelje naprej. Zame je bil to nastop na Evroviziji. Ko sem se vrnila domov s Stockholma, so me večkrat klicali na nastope tja in z vsakim novim obiskom sem tako dodatno odkrivala, kako je glasba tam pomembna, kako jo spoštujejo, da tam na glasbo ne gledajo le kot na hobi, ampak kot na to, kar je – pravi posel… in vse to me je na koncu pripeljalo do tega, da sem se preselila na Švedsko.

Manuella je prepričana, da vsak, ki zmaga na EMI, zmaga, ker si to zaradi nekega razloga zasluži in letošnja zmagovalca iskreno podpira.

Letos sta na EMI zmagala Zala Kralj in Gašper Šantl s skladbo Sebi in že takoj po njuni zmagi so se začele velike polemike. Kakšno pa je tvoje mnenje o zmagovalni pesmi?

O EMI so vsako leto polemike, saj so okusi različni. Zdi se mi, kot bi to, da se razpravlja in podeljuje mnenje o zmagovalcih EME, postalo že nacionalni šport.  Predvsem na podlagi tega, ker je EMI namenjeno nekaj davkoplačevalskega denarja. RTV namreč plača EBU (European Broadcasting union, op. a.) prijavnino za sodelovanje na Evroviziji. Dejstvo pa je, da nobena skladba ne bo nikoli všeč vsem.

Sama lahko za letošnjo zmagovalno pesem rečem samo, da Zalo in Gašperja podpiram, ne glede na moj okus. Po EMI sem jima tudi že osebno čestitala. Ne glede na to ali nam je pesem všeč ali ne, vsakdo, ki zmaga, zmaga zaradi nekega razloga in si je zato nekako zmago zaslužil. Kako se bosta odrezala na Evroviziji, pa je odvisno samo od njiju in od tega, koliko bosta imela energije in volje, da se vključita v samo Evrovizijo ter koliko bosta pripravljena vložiti v nastop. V mojem primeru je vse ostalo na mojih plečih. Prijavnina za nastop na Evroviziji je bila sicer plačana, prav tako letalska karta in hotel – brez hrane, za vse ostalo pa sem morala poskrbeti sama. Zadnja leta namreč RTV poskrbi zgolj za osnove, ostalo pa moraš narediti sam, saj ni denarja.

Treba je priznati, da so večje in bogatejše države na Evroviziji vsekakor privligirane, kar pa ne pomeni, da Slovenija ne bi smela sodelovati na tem tekmovanju. Prav nasprotno, pomembno je, da smo tam, saj je to za nas zelo velika in pomembna reklama.

Katera skladba v zgodovini EME pa je tebi ostala najbolj v spominu?

Slovenska vsekakor Blue & Red. (smeh) Dejstvo je, da mi je ta moja skladba res pri srcu. Kar se tiče nastopajočih na Evroviziji, pa sta mi zagotovo najbolj ostali v spominu Celin Dion in Loreen.

Pogosto se pisanja pesmi lotiš tudi sama. Od kod navdih?

Pravzaprav ne pišem vsega sama, saj želim pesmi v angleščini in ob sebi imeti zelo izkušene glasbenike. Vsekakor pa v vsako skladbo dam svojo energijo, svoja čustva in jo zapeljem tako, da mi je všeč. Na nastajajočem albumu je večino skladb napisal Eric Bazilian, nekaj v sodelovanju z nama z Marjanom in Martinom Štibernikom, sodelovala pa so tudi že omenjena velika imena svetovne glasbe.

Rekla bi, da pri ustvarjanju glasbe združujem moči. Sem kreatorka svoje usode, vem kaj mi je všeč, kaj rada delam in zato pri ustvarjanju vedno sodelujem.

S partnerjem Marjanom Hvala sodelujeta tudi profesionalno.

Res je, pravzaprav sva najprej sodelovala profesionalno in sva se šele kasneje našla tudi osebno. 7 let nazaj je Marjan iskal pevko v svoji skupini in začela sva sodelovati. Pela sem v njegovi skupini, moderirala njegov festival Korajža velja in zraven gradila svojo solo kariero. Imela sva veliko možnosti spoznavanja drug drugega in na koncu je iskrica preskočila tako močno, da sva spoznala, da sva ustvarjena drug za drugega in to je bilo nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju zgodilo. Od takrat naprej je najino poslovno in zasebno življenje združeno, saj na glasbo ne gledava zgolj kot na posel, temveč kot na življenje, na del tistega, kar v resnici sva in želiva ustvarjati.

Pa se ne zgodi včasih, da sta skoraj preveč skupaj, glede na to, da sodelujeta na vseh ravneh življenja?

Ne, pravzaprav ne. Razumem, da eni pari rabijo dva svetova – svojega in skupnega, midva pa sva že skoraj čudežno prilagodljiva. Več kot sva skupaj, srečnejša sva. Ne čutim pomanjkanja po prostem času in ko se včasih zgodi, da se na primer tri dni ne vidiva, ker greva kam v tujino, se kar kmalu zelo pogrešava. Res sva nerazdružljiva in naj tako ostane za zmeraj.

Manuella se vedno rada vrača v Laško.

Enkrat si rekla: »Želim si živeti in biti to, kar sem, saj se zavedam, kako kratko in vredno je to življenje.« In kakšna si, kako želiš živeti?

Od kar vem zase, sem vesela duša, pevka, sem optimistična in prijazna, skratka ljubim ljudi in življenje ne glede na vse izzive, ki mi jih postavi na pot. Vedno sem bila drzna in sem sledila svojim sanjam in vedno bom.

Marjan dodaja: »In, če smem… Ne moreš iz sebe, ker si perfekcionistka. Raje se boš na neki točki v življenju enostavno ustavila, tudi če bo vse šlo navzgor ali navzdol, dokler ne pride spet na pravo pot, namesto da bi vztrajala na napačni.«

Tisto kar delam, delam dobro. Enostavno mora biti takšno, da sem na to ponosna in v tem uživam. Ne pojem zato, da bi se kazala svetu in da bi sama sebe imenovala za pevko, da bi si s tem polnila svoj ego. Pojem zato, ker v tem uživam in ker verjamem, da s tem dajem od sebe ljudem nekaj lepega, kar je tudi moje poslanstvo.

Marjan je dodal še nekaj besed. »Po Eurosongu so vsi spraševali, zakaj ne izda albuma. V resnici bi ga lahko, a ga ni hotela, ker ni imela tistih »pravih skladb«. Tudi koncertov ni želela delati, saj ni hotela ustvarjati nekaj, za čimer ne bi stala. Ko je šla na Švedsko, je tja šla brez ključa, brez prednastavljenih stvari. Tja je šla zato, da najde svojo pot.«

Res pa je tudi, da rada uživam življenje. Ko imam prosti čas, rada pridem domov v Laško in Ankaran. Tam se vedno čisto odklopiva.  Rada imam naravo, sprehode, kolesarjenje, plavanje… Tudi voda nama obema z Marjanom zelo veliko pomeni. Na Švedskem si z morjem sicer ne moreva veliko pomagati, nama pa daje inspiracijo. Enostavno iščem lepote življenja, vedno in povsod.

Enkrat si mi zaupala, da imaš rada stare popevke…

Res so mi všeč. Takrat se je v glasbi čutila pristnost, globina, melodika…to kar tudi sama zelo cenim v glasbi. Skladbe so imele zgodbe, dobra besedila… Če bi morala katero od teh starih popevk izpostaviti, mi najprej pridejo na pamet »Samo nasmeh je bolj grenak«, »Nad mestom se dani«, »Med iskrenimi ljudmi«…

Bi torej rekla, da so včasih delali boljšo glasbo?

Vsekakor se mi zdi, da je dandanes glasba večinoma instantna. Vsi gledajo predvsem na to, kako bodo na hitro zaslužili. Glasbeniki in producenti si želijo, da bi poslušalci vse pesmi takoj zaznali. Reciva tako… Včasih so glasbeniki delali predvsem takšno glasbo, ki so jo čutili, danes pa delajo predvsem takšno, s katero bodo največ zaslužili. Sama menim, da je potrebno nazaj pripeljati »pravo glasbo«, dušno glasbo in mislim, da se je to počasi že začelo dogajati.

Manuella pri osebnem stilu rada pusti svoj pečat. (Foto: Dejan Nikolič)

Na spletu lahko zasledimo precej tvojih fotografij, na katerih si videti zelo modna in zdi se, da ti moda v resnici veliko pomeni…

Prav imaš, veliko mi pomeni. Rada se dobro počutim in se lepo oblečem. Raje imam manj kosov, pa te kvalitetneješe in takšne, ki so mi pri srcu, kot da bi imela ogromno oblačil samo zato, da jih imam veliko. Z Marjanom zelo rada zahajava v Italijo v shoping, saj tam najdem svojem stilu in duši primerne kose. Nisem prefinjena, imam pa fin okus. (smeh) Ne, res. Rada se dobro počutim v svojih oblekah, saj tudi s tem podpiraš svojo pravo energijo. Rada sem oblečena preprosto, a s svojim podpisom. Ko govoriva o odru, pa je spet druga pesem. Ampak tudi tam preferiram kvalitetna oblačila. Nisem tip, ki bi z zaponkami skril neke napake, ampak se hočem dobro počutiti, tudi če gre samo za enkratni nastop.

Za konec… Že kot čisto majhna punčka si rekla, da boš nekoč prepevala po svetu in sedaj res. Glede na najin pogovor predvidevam, da boš rekla, da je to plod volje in vztrajnosti, pa vendar, je to morda tudi usoda, celo napoved prihodnosti?

Rekla bi, da je, ko imaš vizijo in delaš na tem, najbolj pomembna vera. Če ti verjameš in čutiš, da ti bo uspelo, to prinese rezultate. Vesolje enostavno poskrbi, da najdeš podobne energije, če si ti sam tisti, ki se trudi in dela v tej smeri, katero čutiš da je tvoja, zaupanje pa prinese rezultate, ki so v resnici vedno pravi. Sama verjamem vase, v svojo pot, v to, da je ta pot, po kateri hodim, zame prava. Če sem jaz srečna, je to to. Kam me bo poneslo, ne vem, upam in želim pa si, da bi bilo moje življenje še naprej harmonično. Želim si enostavno narediti čim več dobrega zase in za svet.