Srečno neenakopravne, za več kruha in rož!

Današnji dan je dan, ko po vsem svetu slavimo ženske, močne in pogumne, predvsem pa tiste šibke, ki potrebujejo vzpodbudo, da se bo naš klic po enakopravnosti slišal še dlje in glasneje.

Fotografija iz filma Sufražetke (https://siol.net/trendi/film/sufrazetke-428051)

Lahko bi dejali, da se je vse začelo s stavkom: »Bog Jehova je iz rebra, ki ga je vzel iz moškega, naredil žensko in jo privedel k njemu.  Nato je moški rekel: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa.  Ta se bo imenovala ženska, ker je bila vzeta iz moškega.« Ženska ustvarjena iz moškega za moške, ki je bila v zgodovini nemalokrat spregledana, prezrta in potlačena. A ob vsem tem so kreatorji teh besed pozabili, da ženske ne prihajamo več iz moških reber, ampak smo me tiste iz katerih se moški rojevajo!

8. marec – dan obeležitve prejetja delavskih pravic za ženske po svetu

  1. marec se po vsem svetu praznuje že vse od leta 1911, pobudo zanj pa je dala nemška feministka in socialistka Clara Zetkin (1857-1933).

Dan žena torej ni zgolj replika valentinovega, kjer se cvetje deli izključno ženskam, temveč je ta dan počastitev bork, ki so v zgodovini zahtevale delavske pravice za ženske. Je dan boja za emancipacijo. Spomnimo se samo nekaj ključnih dogodkov, ki so v preteklosti kljubovali patriarhizmu, dogodkov kjer so ženske zahtevale svoje pravice.

Shod za ženske pravice, New York, 1859

8. marec 1857, New York. Delavke, zaposlene v tekstilnih tovarnah organizirajo protest, na katerem se uprejo nečloveškim delovnim pogojem.

8. marec 1908, New York. 15.000 žensk na ulicah zahteva krajše delovne ure ter boljše plačilo. Pod sloganom Kruh in vrtnice zahtevajo tudi volilno pravico.

8.marca 1913 so ženske po Evropi imele mirovne shode.

8. marec 1917, St. Petersburg. Ženske s protesti pod sloganom »Kruh in mir« zahtevajo volilno pravico. Julija istega leta pa 40.000 ženskam pred vladno palačo uspe pri prehodni vladi doseči splošno volilno pravico žensk. Na dan 8. marca v sovjetski Rusiji potrdijo tudi državni praznik, v prihodnjih desetletjih se postopoma širi od držav s socialističnimi in levosredinskimi vladami po celem svetu, vse do leta 1975, ko ga za mednarodni dan razglasi tudi Organizacija združenih narodov.

Sufražetke, prve borke, ki stopijo na ulice in moškim odgovorijo z njim dobro poznano silo

16th May 1911: British suffragette Charlotte Despard (1844 – 1939) (wearing a white waistcoat) heads a march of the National Federation of Women Workers through Bermondsey in South London. (Photo by Topical Press Agency/Getty Images)

Prve borke za ženske pravice, ki so stopile na ulice in zahtevale enakopravnost, so bile dame iz Velike Britanije in ZDA. Te so leta 1900 organizirale nacionalno zvezo društev za žensko volilno pravico, ki jo je vodila Millicent Garret Fawcent in je tako postala največja organizacija v Veliki Britaniji, ki se je zavzemala za ženske pravice. Njene članice so se imenovale sufražetke in so se takrat za svoje pravice borile na miroljuben način. Leta 1903 je bilo ustanovljeno novo združenje sufražetk pod vodstvom Emmeline Pankhurst (1858-1928). Te so se posluževale bojevitejših metod. Razbijale so šipe in prirejale gladovne stavke. Moškim so odgovarjale z njihovo lastno metodo- s silo. Usoda le teh je bila prežeta z zapori, s prisilnim hranjenjem ter okovi, zaradi česar je marsikatera borka takrat tragično preminula.

Kaj pa Slovenija?

 Ženske so v Sloveniji prve volilne pravice dobile relativno pozno. Do volilne pravice za ženske je pripomoglo predvsem članstvo po različnih društvih, saj je do prve svetovne vojne pravice ženskam do članstva urejal zakon o shodnem pravu.

Leto 1848 – štajerski deželni stanovi v Gradcu sklenejo, da ženske lahko volijo preko posrednikov. Ženske torej dobijo volilno pravico, a jim je vstop na volišča prepovedan.

Plakat za volitve leta 1950 (foto: wikipedija)

Leta 1902 društvo slovenskih učiteljic oblikuje zahtevo po volilni pravici, leta 1910 pa ženske smejo na volišča, a ne skupaj z moškimi, temveč v za to posebej določene prostore. Takrat ženske začnejo pridobivati pomembno vlogo pri narodno zavednem gibanju. Sodelujejo pri različnih ženskih društvih, podpirajo ustanavljanje različnih slovenskih šol in med prvo svetovno vojno pobirajo podpise za podporo Majniške deklaracije.

Leto 1897, Trst, ustanovijo časopis Slovenka. V prvih mesecih po vojni pade zakon, ki ženskam prepoveduje članstvo v političnih strankah.

15. maj 1920, uradni list uvede splošno volilno pravico na občinskih volitvah, v Sloveniji je tako prvič uzakonjena splošna volilna pravica za ženske, ki pa jo liberalci 17. februarja 1921 ukinejo.

1945, ženske smejo na volišča skupaj z moškimi, komunistični sistem uvede enakopravni sistem volitev.

Kako pa je danes?

V počastitev tega praznika smo se v uredništvu TV Laškega pogovarjali z Nevo Grašič, diplomantko evropskih študij, bodočo magistro mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

(foto: Neva Grašič osebni arhiv)

Neva je ena tistih, močnih žensk, ki se uspešno bori za pravice žensk. Bila je podpredsednica Mladih evropskih socialistov (YES) v letih 2015-2017, aktivistka Mladega foruma SD, v času študija v vodstvu Laškega akademskega kluba, svetnica Zveze ŠKIS. Hkrati je bila tudi ustanovna članica Kluba evropskih študentov, s katerim so leta 2009 izvajali nacionalno terensko kampanjo za volitve v Evropski parlament, delo pa nadaljevali z večletnim projektom Informacijske pisarne EP za Slovenijo – Res dijaška EU, simulacije Evropskega parlamenta za dijake. Leta 2011 in 2012 je opravljala delo asistentke generalnega sekretarja Stranke evropskih socialistov (PES) v Bruslju, zadolžena za PES kampanjo Jamstvo za mlade in reformni proces evropskih političnih strank. Trenutno je Neva zaposlena kot svetovalka predsednika Državnega zbora, zadolžena za mednarodne zadeve, pred tem pa je bila zaposlena v kabinetu na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter kot višja svetovalka za socialno politiko na Uradu predsednika RS.

Vprašali smo jo kaj zanjo pomeni 8. marec

»Mednarodni dan žensk črpa svoj pomen in svojo moč iz zgodovine boja za enakopravnost žensk, ki je staro že skoraj 200 let. Časti žensko gibanje in je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk. Služi tudi kot opomin, da pravice, vključno z volilno pravico žensk, niso bile podarjene, ampak izborjene. Dokler ne bo uveljavljena zahteva po enakopravnem vključevanju žensk v vsa področja družbenega življenja, mora ta dan predstavljati odraz in izraz naše skupnosti, da nam te pravice tudi priznava.«

Kako pa Neva gleda na pravice žensk po svetu in v Sloveniji? 

»Mednarodni dan žensk hkrati s svojim pomenom na sistemski ravni naslavlja vprašanje razumevanja enakosti spolov kot temelja naše družbene ureditve. Kljub premikom na tem področju ocenjujem, da so spremembe prepočasne in jih moramo pospešiti, v nekaterih državah članicah EU se razmere celo ponovno slabšajo.

Na nas je velika odgovornost, da nadaljujemo prizadevanja, da ženske postanejo enakovredne partnerke v naši družbi. Pravice žensk so namreč v ospredju vseh zadev za katere mi je mar in vrednot iz katerih izhajam: enakopraven dostop do izobraževanja, delovnih mest, vprašanje enakega plačila med moškimi in ženskami, usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, zdravja žensk in osebne varnosti, ekonomske stabilnosti in nenazadnje politične zastopanosti.«

Neva Grašič na boju za enakopravnost žensk, 8. marca 2012 v Bruslju (foro: osebni arhiv Neve Grašič)

Spregovorili pa sva tudi o pravici do splava, o kateri smo se zadnje čase, žal, primorani veliko pogovarjati.

»Pravice, ki so se nam zdele še pred kratkim samoumevne, se sedaj znova postavljajo pod vprašaj«, dodaja Grašičeva. »Tudi v Evropski uniji smo priča vedno bolj glasnim napadom na ustavno varovano pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Kar nam dokazuje, da tudi pravice, ki so bile izborjene, niso dane za vselej. Zato naša prizadevanja za enakopravnost žensk še zdaleč niso končana in ostajajo ena glavnih nalog tudi in še posebej za mlade sodobne ženske.«

Neva pa kot prva Laščanka kandidira tudi na Evropskih volitvah. Z njo bomo na MMC Tv Laško v kratkem pripravili intervju, zanimalo pa nas je kako je po njenem z ženskami v politiki ter kakšno je njeno vodilo ob kandidaturi.

»Tu izhajam predvsem iz osebnih izkušenj, čeprav tudi statistika o zastopanosti žensk na položajih odločanja govori svojo zgodbo. Biti mlada ženska, ki vstopa ali deluje v politiki, zahteva veliko poguma, dela in časa. Politika je (bila) prostor, v katerem so pravila igre izoblikovali tisti, ki so bili prej v njem. Kriza zaupanja v politične institucije in vrednote v politiki, ki se delno kaže tudi z nizko volilno udeležbo, pa vse bolj sproža pričakovanja, da imamo tudi ženske kaj povedati in to bomo povedale, če nas bodo spustili zraven ali ne.

Ženske svoj politični angažma razumemo širše in smo bolj pripravljene politično delovati za doseganje nekih širših družbenih ciljev, manj pogosto iz ideoloških razlogov. V politiko stopamo s konkretnimi načrti, bolj previdno in odgovorno, a nič manj pogumno ali trmasto in z željo, pokazati da smo enako dobre borke za svojo vizijo boljše družbe. To me bo vodilo tudi pri kandidaturi za evropsko poslanko.«

In kje so tiste ovire pri večji zastopanosti žensk na položajih odločanja, še posebej v politiki?

»O skritih in neskritih ovirah lahko spregovori statistika, pri teh razmišljanjih pa vedno izhajam iz izkušenj mladih. Fantje so s strani staršev in drugih oseb bolj spodbujani, da razmišljajo o karieri v politiki, kot mlade ženske. Od izkušenj v šoli ali skupnosti do spremljanja medijev so dekleta veliko manj izpostavljene političnim informacijam in pogovorom o aktivnem državljanstvu kot fantje. S tem so manj obkrožene s situacijami, ki bi jih spodbudile za aktivno politiko v kasnejših letih. Moški veliko pogosteje že v študentskih letih razmišljajo o svoji politični karieri in se v tej vlogi tudi preizkušajo, se povezujejo in podpirajo. Dekleta ne, tudi med študentskimi voditeljicami jih je komaj kaj. Mlade ženske v veliko manjši meri mislijo, da so sposobne za vstop v politiko, tudi po tem ko so mogoče že uspele v svoji karieri.

Kljub temu pa se mlade ženske enako pozitivno kot moški odzivajo na povabila in spodbude za vstop v politiko. Zato so nujni podporni mehanizmi in zgodnje učenje, politična socializacija mladih, dobre vzornice s katerimi se identificirajo in se po njih zgledujejo, organizirana izobraževanja in usposabljanja za dekleta in fante ter sistem mentorstva namenjen mlajšim ženskam.«

Dotaknili sva se tudi žensk in njihove emancipacije v socializmu. Zdi se, da so ženske v Sloveniji šele tedaj začele graditi temelje enakopravnosti. Zanimalo nas je, katere so zanjo tiste ženske, ki so krojile emancipacijo slovenskih žensk.

»V 20. stoletju so se tudi Slovenke pridružile zahtevam mednarodnega gibanja. Kot zelo pomembno bi izpostavila vlogo in pomen žensk v času 2. svetovne vojne in okupacije, ko so se ženske enakopravno vključevale v vse dejavnosti osvobodilnega boja. Med 170 zdravniki, ki so sodelovali v NOB, je bilo 23 zdravnic, 55 medicink ter na desetine bolničark. Imamo kar 21 narodnih herojinj, bile so junaške kurirke in obveščevalke, po katerih so poimenovane partizanske bolnišnice in osnovne šole, tiskarke, učiteljice. Med narodnoosvobodilnim bojem so osvobajale tudi sebe, dobile zavedanje o lastnih močeh in s tem spreminjale družbo naslednjih generacij.

Besede Vide Tomšič, med drugim predsednice Antifašistične fronte žensk in članice prve slovenske vlade zadolžene za področje socialne politike in zdravstva, so še vedno aktualne: »Ženske zahteve so zahteve, ki jih postavlja celotno (delavsko) gibanje. Srečno življenje jim je mogoče zagotoviti v družbi, kjer bo človek, njegovo delo in osebna sreča postali osnova in skrb za vse družbe.«

In katere so tiste ženske, ki Nevi Grašič v Sloveniji predstavljajo vzor?

»Mogoče na tem mestu ne izpostavim posameznih oseb, ampak predvsem tip oziroma profil ženske, ki pri svojem delu, pa naj bo to v politiki ali gospodarstvu, ustvarja partnerstva v družbi, med moškimi in ženskami, med generacijami, v civilni družbi ter deluje v smeri odprtosti in sodelovanja.«

Kaj pa je tisto, kar Neva sporoča vsem mladim dekletom v Sloveniji?

»Punce smo zakon! Ker smo samozadostne, ker smo pogumne in ponosne, ker podiramo steklene strope in razbijamo stereotipne okvire.«

Laščanke smo  bile od nekdaj »močne ženske«

Laške “Sokolice” (foto: osebni arhiv Miroslave Košar)

Če smo se obregnili ob svet in Slovenijo, pa seveda nismo pozabili na domače Laško, kjer so ženske preko različnih društev kalile svojo emancipacijo in uspešno sodelovale v kulturnem, političnem in družbenem utripu laškega vsakdana. Ženske so v Laškem sodelovale v mnogih društvih in organizacijah. Največji pečat so pustile v Orlovskem in Sokolskem društvu, ki sta v Laškem delovala v času med obema vojnama. Franc Ropret je denimo med letoma 1919 in 1923 ustanovil sprva Sokolski ženski tamburaški zbor, med tem ko je Orlovski ženski tamburaški zbor deloval med leti 1920 in 1926. Nastopale so po različnih prireditvah, svoje koncerte pa so imele v Laškem in okolici.

Leta 1907 so v Laškem ustanovili Katoliško izobraževalno društvo, ki je imelo tudi ženski dramaturški odsek. Društvo je takrat štelo 15 igralk, predstave pa so izvajale v nadžupnijski dvorani.

Ena močnih Laščank takratnega časa je bila tudi Anteta Kukec, hči prvega pivovarja Laškega, Simona Kukca, ki je s svojim bratom prevzela vodenje očetove pivovarne v Laškem ter s tem sooblikovala temelje do nedavnega mogočne pivovarniške združbe.

Eleonora Kopač (foto: osebni arhiv Miroslave Košar)

Ženska, ki je pustila velik pečat s pisanjem operet in dramskih besedil preko delovanja v Sokolskem društvu, pa je bila Eleonora Kopač. Ela, kot so jo ljubkovalno klicali, je dolgo časa delovala tudi v vodstvu Sokolskega društva, prirejala in organizirala pa je nešteto dogodkov in gledaliških predstav za katere je sama ustvarjala kostume in besedila, hkrati pa ženske aktivno vključevala v kulturni program Laškega in okolice.

Žalostno je, da o močnih ženskah Laškega ne vemo veliko. Največkrat jih v zvezde kujemo preko njihovih mož in jih, s pridobljenim priimkom, ne označujemo več kot individuume. V ta namen bomo v uredništvu TV Laškega v prihodnjem letu snovali razstavo znanih Laščank, kjer bomo preko zastrte zavese odkrivali obličja dam in žena, ki so sooblikovale obličje našega zelenega mesta ob Savinji.

Ženske smo močne, kadar svoj prav zahtevamo skupaj

Sužnje pripete v okove, čarovnice, zažgane na grmadah, umorjene in zatirane vladarice, spregledane in osovražene študentke, matere samohranilke, matere, ki se borijo za kariero, ženske, ki si otrok ne želijo, posiljena dekleta, pretepene žene, mladoletne neveste, lezbijke, ženske, zatirane na delovnem mestu, ostarele ženske, ženske, ki jih zatira vera njihovih mož, ženske na položajih, političarke, spolne sužnje, direktorice, ministrice in še bi lahko naštevali.

Zanimivo je dejstvo, da o demokraciji, predvsem na Zahodu, govorijo, kot da ta obstaja že stoletja. V resnici lahko o pravi demokraciji govorimo šele od trenutka, ko so ženske dobile volilno pravico. In če bi rekli, da o demokraciji lahko govorimo šele takrat, ko smo si medsebojno enakopravni? Potemtakem, dragi moji, demokracije nikoli ni bilo.

Ženske smo močne, kadar stopimo skupaj, pa naj bo to #metoo ali pa nežen glas osnovnošolske deklice, ki enostavno ne prenese, da jo sošolec, ki ga družba opravičuje s stavkom: »saj veste, fant je pač v teh letih,« grabi za prsi. Vsak ne, vsak molk, vsaka solza pomeni NE in tega bi se v 21. stoletju morali zavedati vsi.

Na današnji dan si ne želimo dobrikanj, tone čokolade in rož, ki bodo, tako kot današnje obljube in hvale, z jutrijšnjim dnem ovenele. Ne želimo si postati boljše in močnejše od vas moških, želimo si biti enake. Želimo si enakih plač za ista delovna mesta, želimo si enakopravnega šolanja, želimo si spoštovanja!

Pomislite vendar, da ste za rebro, s katere naj bi ženske nastale, odmerili premočan davek, ki ga ženske plačujemo že vse od začetka. Si predstavljate kako bi bilo, če bi ženske zahtevale davek na bivanje v naših maternicah? Potem takem bi se svet vrtel drugače! (Špela Juhart)

Sorodni prispevki

Rdeči križ Laško: Povečano povpraševanje po humanitarnosti zaradi krize s COVIDOM -19

Korona kriza je terjala svoj davek. Tako na področju zdravstva, kot tudi na področju humanitarnih organizacij, ki beležijo vse večje povpraševanje po...

Mladi skozi korona krizo

Mladi. Tisti prekrškarji, ki so največkrat na udaru kritikov, predvsem starejših, ki nemalokrat pozabljajo, da so tudi sami nekoč razmišljali z drugačnimi...

Policisti s povečanim obsegom dela, a v Laškem ne beležijo težjih kršitev

V teh dneh, ko vsi okoli sebe vidimo samo še prepovedi in omejitve ter jezno pogledujemo proti organom pregona pa se nemalokrat...

Tifernusov dnevnik

Kako je kulturni molk udaril občino Laško

Z besedo predaja človek človeku svoje misli, z umetnostjo pa ljudje drug drugemu predajajo svoja čustva, je dejal Plehanov. A kaj se zgodi, ko kultura...

Festivalnost s Cvetjem in pivom splavala po vodi, STIK ohranil simbolično obeležitev

Korona kriza je Laščanom letos odnesla nekaj neprecenljivega, Festival Pivo in Cvetje, ki bi potekal drugi vikend v juliju in bi ponovno postregel z...

PRAZNIK DELA V SENCI DVIGA BREZPOSELNOSTI IN KRŠENJU DELAVSKIH PRAVIC

PREBUJALI SE BOMO TUDI V LAŠKEM Bliža se prvi maj, praznik dela in delavskih pravic, ki so, vsaj v zadnjih dneh, ko se spopadamo z...

Zgodba o Božičku in o tem kako je “nastal” božič

Nisem Grinch, ki bi uničil božič in to ni samo še eden izmed božičnih člankov, ki ste jih neštetokrat prežvečili. Ste postavili smreko, zakurili v...

Mednarodni dan piva

Danes, na prvi petek v avgustu obeležujemo mednarodni dan piva. To je praznik vseh ustvarjalcev piva, pivovarjev, ki pivo varijo, hmeljarjev, lastnikov pivnic, barov,...

Ostanimo povezani

955OboževalciVšečkaj
621SledilciSledite
439NaročnikovNaročite se