Matjaž Sluga je trenutno najboljši jadralni padalec v natančnem pristajanju v Sloveniji, glede na njegove rezultate bi lahko rekli celo v Evropi, in trenutno drugi na svetovni rank lestvici. Prihaja iz okolice Rimskih Toplic. Je oče in soprog, ki ljubi šport s katerim se ukvarja. Po njegovem najuspešnejšem športnem letu smo ga povabili na uredništvo, da z njim poklepetamo in vam ga predstavimo s še malo drugačne perspektive.

Zunaj je začelo snežiti, Matjaž pa je nasmejan vstopil v naše uredništvo. S seboj je prinesel ogromen, bleščeč pokal in nekaj medalj, ki jih je »skrival« v svojih žepih. Že v spoznavnem pogovoru sva se nasmejala in dogovorila, da se bova tikala, potem pa nadaljevala pogovor, skozi katerega ga boste tudi vi še dodatno spoznali.

Piše: Maja Horvat

Foto: Maja Horvat in osebni arhiv Matjaža Sluge

Kako se spominjaš svojih začetkov? Te je nebo vedno privlačilo ali pa si najprej moral premagati strah pred letenjem?

Strahu nisem imel nikoli. Že kot otroci smo skupaj spravljali različne polivinilne folije, delali zmaje, skakali čez grbine… V folije se je pogosto ujel veter in nas celo nesel nekaj metrov. Zelo hitro bi se lahko kdo ob tem poškodoval, vendar se to k sreči ni zgodilo. Tvegal sem enostavno zato, ker sem si želel leteti. Že v osnovni šoli sem želel iti v Mostar, v šolo za vojaškega pilota, vendar za to ni bilo možnosti. Sem pa enkrat izvedel, da je nekdo v Rimskih Toplicah letel po zraku z nekim padalom, ki se je imenovalo jadralno padalo. Takrat sem bil 2. letnik srednje šole in sem se pozanimal, kaj se sploh dogaja ter kmalu prišel zraven.

Učitelj, ki me je učil telovadbo v osnovni šoli, je to padalo imel, letenja z njim pa sva v bistvu na koncu učila eden drugega, saj nihče ni točno vedel, kaj in kako. Takrat niti nisva imela možnosti, da bi koga kaj vprašala, sreča pa je bila, da so bila ta padala že takrat resnično varna. Edino, kar se ti je lahko naredilo pri letenju z njim je bilo to, da si se nekje obesil, saj padalo ni imelo nobenega doleta.

Kakšni pa so spomini na tvoj prvi polet?

Prvič sem poletel na Kamniškem vrhu, če temu sploh lahko rečeva letenje, saj je bil klanec takšen, da zaleta niti nisi mogel imet, padalo pa tudi ni bilo najbolj primerno. V bistvu je bilo takšno, da  če si poletel s Kopitnika, nisi mogel letet do Rimskih Toplic, saj je bila njegova finesa premajhna in si tako končal sredi doline. Z njim si lahko štartal samo na Lisci, na južno stran in nikamor drugam, ker je bil tam teren odsekan in si priletel na travnik pod njo. Na Maliču pa je bilo letenje pogojno – tam se je enkrat naredila tudi huda nesreča naše članice, ker ni mogla priti do prvega travnika. Vendar, ko sem prvič zares poletel, me je to povsem navdušilo, ljubezen do letenja pa traja še danes.

Tvoja pot jadralnega padalca se je vseeno po nekaj letih začasno prekinila…

Res je. Za pet let sem prenehal z jadralnim padalstvom. Takrat sem padalo pospravil in sem začel dirkat s štirikolesnikom, kar me je prav tako čisto zasvojilo. Leta 2011 pa sem se vrnil k jadralnemu padalstvu, saj so bili rezultati že pred tem odlični. Takoj za tem sem se tudi uvrstil v slovensko reprezentanco jadralnih padalcev, vendar sem ga takoj tudi polomil.

Na prvi tekmi, na katero sem se podal, je bilo namreč slabo vreme, kar je občutno zmanjšalo število možnih skokov. Vseeno me to ni ustavilo in sem nadaljeval. Tako sem že drugo leto na evropskem prvenstvu v Ohridu dobil medaljo, od takrat dalje pa se dobri rezultati kar vrstijo.

Ampak to ni bila tvoja prva medalja, kajne?

Prvo medaljo z večjega tekmovanja sem dobil že leta 2000, ko smo bili drugi na ekipni tekmi na svetovnem prvenstvu v Angliji. Kasneje pa na svetovnih prvenstvih še dve zlati ekipni – eno v Novi Gorici in drugo v Nišu. Potem sem z letenjem za nekaj časa prenehal. Že, ko sem začel, sem bil sicer v vrhu, med prvimi na svetu. Vendar sem z vseh treh tekmovanj prišel brez posamičnih medalj. Enostavno mi ni uspelo in to me je za krajši čas ustavilo. Potem pa sem ugotovil, kje tiči problem in od takrat enostavno gre.

Verjetno sem bil takrat premlad in sem preveč hlastal za tem uspehom. Vedel sem, da sem dober in rezultate sem želel takoj – prehitro. Danes, ko sem malo starejši, sem se naučil drugačnega pristopa in sedaj mi tudi odlično gre. Skoraj vsako leto od 2012 do 2018 sem si priboril kakšno od posamičnih medalj, samo leta 2013 sem bil četrti na svetovnem prvenstvu v Sarajevu.

Lani sem začel še bolj pridno in trdo trenirat kot prej in sem si zadal še večje cilje. Dela sem se lotil iz več razlogov. V prvi vrsti zato, da promoviram šport oz. disciplino, da bi bilo čim več objav o jadralnem padalstvu v različnih medijih, to pa lahko dosežemo samo z vrhunskimi rezultati.

Kaj pa si počel, ko nisi tekmoval kot jadralni padalec?

Tekmoval sem s štirikolesnikom in tudi tam sem bil zelo dober. Ko sem se vozil z motorjem, sem bil prepričan, da se mi nič ne more zgoditi. Enako je bilo tudi z mojimi bližnjimi. Potem pa sem se pri 33 letih prvič poškodoval, ravno zaradi tega, ker sem šel čisto malo čez mejo. Takrat sem imel željo, da bi na zadnji tekmi hrvaškega pokala drugega prehitel za en krog. Bil sem prepričan, da mi bo to uspelo, v bistvu sem dirkal sam s sabo, pa vendar mi na koncu ni uspelo speljati. Tega si ne bi smel dovolit.

Prej sva se pogovarjala o številnih treningih. Kako pogosto torej moraš trenirati, da si tako uspešen?

Najprej moraš, če želiš uspeti, imeti talent. Tvoji uspehi so odvisni tudi od tega, koliko znanja si osvojil že pred treningi. Šele potem pridejo dejanski treningi. Dober trening pa zahteva zelo pogosto vadbo tako na različnih terenih kot v različnih pogojih. Ko imaš ostale pogoje že izpolnjene, je za odlične rezultate dobro, da opraviš na leto okrog 500 do 600 letov. Glede na vremenske pogoje, pa je to zelo težko doseči.

To je res ogromno treninga. Imaš sploh kaj časa za dopust?

Nikoli nisem v tem smislu pretiraval, da bi se posvečal samo jadralnemu padalstvu. Konec koncev imam tudi družino, službo, druge obveznosti, potrebujem prosti čas… Res pa je, da sem v lanskem letu treniral mnogo več, kot sicer, saj so mi to dopuščali pogoji. Bil sem namreč zaposlen pri Slovenski vojski. Posledično sem treniral vedno, ko sem imel čas, časa pa sem imel dovolj. To se je seveda poznalo tudi na vrhunskih rezultatih, pa vendar nisem bil povsem zadovoljen. Moja želja je namreč že nekaj časa, da bi popravil svetovni rekord, vendar mi nikakor ne uspe. To je morda moja prva želja tudi za letošnjo sezono. Sta pa dva svetovna rekorda, ki se tičeta uradnih tekmovanj. Prvi je zaporedno število ničel, ki jih zadeneš na tekmi. Tega ima moj društveni kolega Anton Svoljšak in je fantastičen. Dosegel je namreč 4 zaporedne lete z ničlo. Drugi pa je zaporedno število skokov z zadetkom do 5 cm odstopanja. Trenutno je to 12 letov. Prvega bo zelo težko preseči, vendar verjamem, da je mogoče. A tudi drugega ni tako lahko preseči, kot se morda sliši.

Štirikolesniki, jadralno padalstvo… Kaže, da obožuješ adrenalin?

Jaz bi samo to počel. (smeh) Tekel bi, z motorjem bi se vozil, dirkal bi z avtomobilom in letel po zraku, ampak to enostavno ne gre. Motorja več nimam. Doma je še en avto, s katerim sva z ženo včasih ljubiteljsko dirkala. S tremi sosedi pa se lotevamo tudi 24-urnih izzivov. Nekateri od teh izzivov so celo precej nevarni.

Enkrat smo se lotili izziva, v 24 urah prekolesariti pot od Rimskih Toplic do Triglava. To nam je uspelo. Naslednjič smo se lotili izziva, v katerem smo v 24 urah 24-krat šli na Hum. Ta je bila že precej na meji, saj nismo bili prepričani, če bomo cilj dosegli. Bilo pa je še kar nekaj takšnih podvigov in prav pri teh ugotoviš, da si sposoben mnogo več, kot misliš, da si.

Pa je morda kakšna adrenalinska dejavnost, ki bi jo rad preizkusil, pa je še nisi?

Rad bi v kajaku veslal na vodi, ampak se nesreče največkrat zgodijo pri pol metra, metru vode, sam pa se nekako trudim, da bi se prevelikim nevarnostim vseeno izognil. Večjih podvigov se tako lotevam samo takrat, ko sem že zelo pripravljen, vendar se je izkazalo, da več kot znaš, več si tudi pripravljen tvegati, pa bi v resnici moral znati stopit korak nazaj. Prav to je tisto, česar se še moram naučiti.

Kako se počutiš, ko letiš?

Ko treniram, sploh ne razmišljam več o letenju, ampak razmišljam o drugih stvareh. Recimo o tem, kakšni so pogoji na pristanku, da ugotovim, kako se moram postaviti in kam točno priti, da bom zadel tarčo. Čas, ko sem v zraku, pa je v bistvu kot bi se peljal v službo z avtom.

Pa vendar, če se vrneš k začetkom… Si takrat denimo začutil kak občutek svobode ali kaj podobnega?

Da, to pa vsekakor. Danes so padala s katerimi jadramo zelo napredovala od mojih začetkov, o katerih sva že govorila. Sam sem recimo leta 2000 letel državni rekord, z Lisce do Gozda Martuljka, kar se je takrat zdelo skoraj nemogoče. Takrat me je letenje definitivno zasvojilo in zato si včasih privoščim, da ne treniram, ampak zgolj letim.

Bi z nami delil kakšno anekdoto s tekmovanj ali treningov?

Toliko jih je bilo, da bi lahko tukaj sedela še dve uri, da bi ti vse povedal. (smeh) Za enkrat ti lahko povem, da sem se ogromno naučil prav od svojih sotekmovalcev. Mi nikoli nismo imeli trenerja, fizioterapevta in takšnih stvari, čeprav bi bilo to zelo priporočljivo.

Po drugi strani pa je dobra zgodba tudi to, kakšno zaupanje sem čutil s strani svojih bližnjih, ko sem prvič letel v Gozd Martuljek. Če bi moj sin šel na takšen polet, ko bo enkrat star dvajset in ga jaz nekaj ur sploh ne bi slišal, bi me bilo zanj zelo strah. Ko sem letel sam, pa so mi to pač dovolili. Nekje do Kala so me še slišali na tisti postaji, potem pa nič več. Ostalo jim je samo spraševanje, kje je, kakšne so razmere, kje bo pristal… Sam bi v taki situaciji ponorel.

Si oče 15-letnemu sinu in 18-letni hčerki. Bi si želel, da bi šla po tvojih stopinjah?

Vesel sem, da otroka nimata želje, da bi šla v zrak. Niti ne vem zakaj. To je namreč zelo lep in zelo varen šport, ampak dokler ga izvajaš v teh okvirjih. Kakor greš malce čez mejo, pa postane nevarnejši. Vseeno pa sta oba športnika.

Hči je trenirala košarko, sedaj je sicer ne več, sin pa je kolesar. Preden je začel kolesariti, je tudi on igral košarko. S svojimi 194 cm je zagotovo bolj košarkar kot kolesar. Ampak ugotovili smo, da je kolesarstvo tisto, kar ga bolj zanima in tako smo sprejeli, da se je usmeril tja. Začel je trenirati v Sevnici, sedaj pa trenira v Novem mestu.

V prispevku, ki ga je s tabo pred časom posnela naša bivša sodelavka, Nika Teraž, si omenil, da je za natančen pristanek potrebno predvsem budno spremljanje razmer v zadnjih 30 sekundah poleta. Na kakšen način lahko sploh spremljaš razmere?

To dosežeš z izkušnjami. Naša naloga je, da bomo v vseh pogojih prišli prav na tisti centimeter, kjer je postavljena tarča in to je tisto, kar me še vedno žene v tem športu. Kako pa jaz to vidim? Premikanje trave, dima iz dimnikov, dreves, gibanje vetrne vreče in trakcev, ki so na pristanku, zavedam se kako se spreminja vreme… vse to pa seveda tudi čutiš na komandah. S treningom se naučim kakšni so pogoji v kakšnih razmerah, in ko enkrat letiš 500-krat v letu, ti vsaka malenkost pove ogromno. V Laškem v Jagočah imaš na primer Hum poln dreves, veliko trave, zastave pri Thermani in bencinski, drevesa ob Savinji in s tem imaš 101 znak, ki ti kaže, kakšne so razmere in te vodi, kako pristati.

Na tekmovanju v Albaniji smo leteli ves dan in vedno smo pristajali na isti način, v tretji seriji proti koncu pa so se razmere spremenile. Jakost vetra je sicer ostala enaka, samo smer vetra se je spremenila, to pa zahteva popolnoma drugačno postavitev in način pristajanja. Zadnji tekmovalci so posledično imeli zelo slabe rezultate. Sam sem imel v zadnji seriji iste razmere, pa sem šel brez problema, ker sem se zavedal, da moram samo drugače pristati. Obilica treninga je prinesla to, da sem znal pristajati v takšnih razmerah in zato sem polet moral samo prilagoditi. Seveda pa se takšnih stvari ne smeš niti prestrašiti.

…za to pa so potrebne psihološke priprave. Kako se ti psihološko pripraviš?

To sem se naučil sam. Začel sem si zapisovat, kaj sem čutil, želel, mislil…ko sem naredil kakšno napako in s tem sem ugotovil, kaj moram narediti, da jo naslednjič popravim. Lani sem si recimo rekel, da če bom ubranil naslov evropskega prvaka, sem se tega naučil. Za to sem garal in se pripravljal, potem pa sem se v petih dneh moral še zbrati in speljati vse tako, kot je treba. Enostavno moraš ostati miren in se ne pretirano obremenjevat z medaljo, po drugi strani pa si jo vseeno moraš želeti in o njej razmišljati.

Naj ti podam primer. Bilo je slovensko državno prvenstvo. Odletel sem prvo serijo – ničla, drugo serijo – ničla. Pa pride mimo prijatelj, s katerim se odlično razumeva, vendar sva v različnih klubih, in reče: »Bi lahko sedaj pred tabo štartal, da bi videl, kako boš spet udaril ničlo?« Veš koliko sem udaril? Sedem! (smeh) Vidiš, že majhne stvari lahko zamajejo tvojo psihološko pripravljenost. In, ko znaš čez vse to, potem si dovolj pripravljen in nepremagljiv.

Na tekmah ti v resnici nihče ne želi slabo, ampak enostavno vsak navija za svojega. Pred zadnjo serijo v Kobaridu, na evropskem prvenstvu, so tako Srbi imeli že fotografijo, kateri trije bodo na koncu zmagovalci. Pozabili pa so, da imajo svojega tekmovalca na drugem mestu in so ga s tem tako spravili ob živce, da je bil na koncu peti, pa bi bil brez problema drugi ali tretji. Oni so sicer s tem želeli vplivati na nas in so bili prepričani, da na njega ne bodo, potem pa so težave naredili prav svojemu reprezentantu. Posledično smo mi zaradi tega pobrali vse tri posamične medalje in še ekipno.

Skozi vse tekme si tudi veliko prepotoval. Si imel sploh kaj časa, da si si kaj ogledal in se podružil s sotekmovalci?

Danes si vzamem čas tudi za to. Na začetku sem razmišljal samo o tekmi in misli so bile tako zasičene, da nisem več zdržal. Sedaj si vzamem čas tudi za to, da si kaj pogledam. Če je vmes nekaj časa in organizirajo kakšen ogled, se ga vsekakor udeležim. Tam se sprostiš, se pogovoriš in si tako še bolje pripravljen na tekmo.

Kje ti je bilo najlepše?

V Kobaridu. Slovenija je res čudovita. Drugje ne obstaja kraj, za katerega bi komaj čakal, da bom šel tja. Sicer res komaj čakam na tekmovanje v Albaniji, ampak le zaradi odlične organizacije. Kraji kot taki, pa me ne prepričajo. Tudi tokrat, ko sem si ogledal Montreal, me ta ni tako zelo prepričal. Je naša Ljubljana mnogo lepša. Torej da… Kobarid. (smeh)

Za zaključek lahko še povzameva leto 2018, ki je bilo zate res odlično…

Septembra sem postal evropski prvak, potem se je končal evropski pokal, kjer sem prav tako v skupnem seštevku zmagal. Sledilo je državno prvenstvo, ki sem ga tudi zmagal. Decembra pa se je končal svetovni pokal in zmagal sem tudi tega.

Te rezultate bi v bodoče rad v vsaki seriji še izboljšal, pa čeprav za malo. Toda to bo težko. Čaka me veliko treninga. Psihično sem precej pripravljen, fizično mislim, da tudi, čeprav je problem v tem, da ne morem dobiti padala, ki bi bilo idealno za mojo kilažo. Lahko imam takšnega za manjšo ali večjo od moje, saj vmesnega ni. Ker mi večji ne odgovarja, bom moral paziti koliko kilogramov bom imel, ko bom šel tekmovat. Če si težji, je padalo hitrejše, ampak manj natančno, če si lažji pa počasnejše, ampak natančnejše. Takšno meni bolj odgovarja, saj delam na tem, da se nad tarčo praktično ustavim in jo s tem natančneje zadanem.