Miklavževanje nekoč in danes

December je čas, ko se navadno odenemo v praznično vzdušje. Okrasimo svoje domove, ulice in trgi oživijo s prižigom prazničnih luči ter okrašenimi drevesci. Pričakovanje in navdušenje pa je namenjeno našim najmlajšim. Za otroke je december mesec obdarovanj, saj jih obiščejo kar trije »dobri možje«. In, če je čas zimskih praznikov danes padel pod težo kapitalizma in pretiranega potrošništva, nekoč temu ni bilo tako. Prazniki so nekoč v sebi skrivali tudi del temačne zgodbe, ki je danes marsikomu popolna neznanka.

Naj vam predstavimo prvega od dobrih mož, ki nas bo obiskal ravno na današnji dan, iz 5. na 6. december. Miklavž s svojim spremstvom, ki je na področju današnjega slovenskega prostora najbolj avtentičen, je nekoč imel drugačno podobo. Spoznajmo svetega Nikolaja, dobrotnika in škofa iz Mire, ki je začrtal zametke današnjega Božička in Dedka Mraza.

Kdo sploh je Miklavž in v kakšnem sorodstvu je z drugima dobrima možema?

Sveti Miklavž je dobri mož z belo brado, odet v zlata škofovska oblačila, z dolgo škofovsko palico, pogosto obarvano z zlatom. Otroke navadno obišče na večer iz 5. na 6. decembera, ker jim s svojimi spremljevalci (danes so to parkeljni in angeli) razdeli dobrote. Miklavž, oziroma sveti Nikolaj, pa ni od nekdaj veljal za mit ali legendo. Njegov lik sloni na pravi zgodovinski osebnosti, ravno tako poznani po svojih dobrih delih in solidarnosti.

Sveti Nikolaj naj bi se rodil okoli leta 240 v bogati družini v vasici Patra na južnem robu turške Antalije. Za duhovniški poklic ga je navdušil njegov stric, škof, ki je takrat služboval v mestecu Mira. Ker so mlademu Nikolaju starši umrli že v rosnih letih, je skrbništvo nad njim namreč prevzel stric.

Dobrotnik, ki je pomagal revežem in ljudem v stiski

Nikolaj je kmalu po smrti svojih staršev vse svoje premoženje razdal med revne, zato so ga ljudje opisovali kot dobrotnika in zavetnika revnih. Škofovsko službo je prevzel, ko se je vrnil iz romanja in izvedel o smrti svojega strica. Ker se ljudje niso mogli zediniti koga naj okronajo za škofa mesta Mire, so dorekli, da bo le ta postal tisti, ki bo na posebno določen dan prestopil prag cerkve. In po legendi naj bi to storil ravno Nikolaj. O njegovi dobroti pa priča tudi kar nekaj legend, povezanih z njegovo kasnejšo simboliko, ki jo poznamo še danes.

Nikolaj naj bi nekoč pomagal trem revnim hčeram nekega siromašnega starca. Hčere, ki jih je zaradi revščine čakala sramotna usoda socialnega staža, so od njega ponoči dobile dar- tri zlata jabolka, s katerimi jim je Nikolaj zagotovil solidno doto in so se tako lahko omožile z dobro situiranimi snubci ter živele srečno življenje.

Danes je Nikolaj poznan kot zavetnik mornarjev in ribičev, saj se je njegova družina ukvarjala s pomorstvom. Prav tako ostaja zavetnik pekov, revežev, predvsem pa dobrotnik otrok, ki jih kot pravični sodnik deli na »dobre« in »zle«, pridne in poredne otroke.

Nikolaj naj bi preminil 6. decembra, na dan, ko danes praznujemo njegov god, leta 343-50, po tem ko se je iz izgnanstva in jetništva vrnil v Miro. Mnogi duhovniki in škofje so bili takrat namreč preganjani, zlasti v času cesarjev Dioklecijana in Galerija. Kristjani so si svojo toleranco do veroizpovedi pridobili šele z oblastjo Konstantina I., ki se je kot prvi rimski cesar tudi spreobrnil v krščanstvo.

Po svoji smrti je Nikolaj zaradi dobrodelnosti postal svetnik, njegovo dobrotništvo pa je postala urbana legenda ter prerasla v tradicijo obdarovanj, ki jo v določeni meri ohranjamo še danes.

Kako smo »Miklavževali« na Slovenskem

Po določenih krajih so zametke današnjega Miklavževanja praznovali že v 18. stoletju. Sprva je bilo Miklavževanje, tako kot večina tovrstnih praznikov, povzeto po poganskem izročilu. V začetku hladnejših mesecev, začenši s koncem novembra, so vasi in mesta obiskovali tako imenovani »našemljenci«. Ti so kasneje prevzeli podobo današnjih parkeljnjev, predstavljali pa so duhove rajnih, ki so z darovi obdarili domače hiše ter z ropotom odganjali zle duhove, ki so takrat »grozili« njihovim potomcem. Ti dve vlogi sta se kasneje spojili v vlogi parkeljna in kurenta, ki oba izvorno prehajata iz pogasnega v krščansko podobo.

Prva Miklavževanja na Slovenskem segajo v leto 1839, za katera obstajajo tudi pisni viri. »Novice« iz leta 1859 omenjajo tudi Miklavžev sejem, ki so ga takrat priredili v Ljubljani. Prav tako je J. Navratil leta 1885 zapisal: »Dobro pametimo, da je leta 1842 tudi v Novem mestu v neki gosposki hiši na sv. Miklavža večer pridnim otrokom poleg jabolk in orehov tudi sladkih smokev in drugih sladkarij delil Miklavž iz roke v roke…«

Kako so izdelali oblačila

Miklavževo oblačilo so fantje skupaj z oblačili za spremljevalce izdelali iz pripomočkov, ki so jih našli doma. Miklavževo oblačilo je bilo narejeno iz dolge bele moške srajce, dodali so mu še žensko spodnje krilo s čipko. Škofovska mitra je bila narejena iz lepenke, navadno polepljene z belim in zlatim papirjem. Prava posebnost je bila tudi škofovska palica, ki navadno ponazarja simbol pastirja. Fantje so jo izrezljali iz lesa in jo okrasili, včasih pa le te sploh niso imeli s seboj.

Za parkeljne so na črna oblačila našili živalske kožuhe, za rogove so navadno porabili kravje in kozje, ki so jih našili na kosmate maske, izdelane iz lesa ali lepenke in jim dodali dolg rdeč jezik, narejen iz blaga.

Darovi so bili nekoč veliko skromnejši kot danes

Če so danes Miklavževi darovi pri otrocih že skoraj enakovredni darovom, ki jih otroci prejmejo za božič, pa včasih temu ni bilo tako.

Prva obdarovanja denimo sploh niso vsebovala materjalnih dobrin, ampak so bila v obliki odganjanja zlih duhov, ki so med ljudi prihajali v mračnejšem času. Kasneje so ti darovi predstavljali suho sadje, kot so hruške in jabolka, otroci pa so dobili tudi kakšna orehova jedrca. Za bogata so darila veljala že, če so denimo vsebovala rožiče, suhe slive in fige. Otroci so prejeli tudi šibe, ki so jih kasneje okrasili s pentljami in obarvali z zlato, a o pomenu šibe malo kasneje.

Naše babice se na primer takole spominjajo Miklavževanj po vojni. »Darila so bila takrat zelo preprosta. Dobili smo krhlje suhega sadja, redkeje fige in rožiče, ki jih takrat ni bilo v izobilju. Pomaranče so prišle kasneje, takrat so bile prava redkost,« je povedala Ida Medvešek, za naše uredništvo.

Igrače, kot so punčke iz cunj, žoge iz nogavic, nogavice in rokavice so otroci dobili zelo poredko. Navadno jih je spletla mama, pravijo. Je pa res, da so bila obdarovanja v času Miklavževanj »bolj bogata« kot denimo za božič, ko je tradicija obdarovanj prišla kasneje.

Pridni otroci v dar dobili darove, za poredne je bila le šiba

Danes otroci šibe dobijo zelo poredko. Nekdaj so šibe dobivali le poredni, še pogosteje pa kar vsi. Pomen šibe se namreč skriva nekje drugje, saj le ta ni namenjena kaznovanju porednih otrok, kot mnogi zmotno mislijo. Šiba je namreč simbolično darilo otrokom, saj ima ta na poseben dan, ki nastopi 28. decembra in se enuje »tepeši dan«, prav poseben pomen. Otroku daje namreč posebno moč, da do 9. Ure zjutraj, ko navadno otroci še spijo, ti kaznujejo svoje starše, pravi Niko Kurent v knjigi Praznično leto Slovencev.

»Šip šap, dinar dat!« so bile besede, s katerimi so otroci izsilili starše na »tepeši dan«. Če pa so zgodnjo uro prespali, so jih v ta namen lahko »tepeškali« starši. »Če začne mama navsezgodaj kolovratiti okoli postelje in s šibo, ki jo je Miklavž pred tremi tedni skrbno in toliko, da ne z navodili za uporabo priložil paketu, udrihati po golih podplatih ter zganjati norčije, ni prav nič zabavno. Pa čeprav je tepežnica. Na ta dan smo otroci vselej pozabili in se vsak 28. december zjutraj znova vznejevoljili nad nadležnim veseljem staršev. In ker so se oni prvi spomnili šege, s katero so si v otroštvu po navadi pritepli kakšen priboljšek ali dinar, so povračilni ukrepi odpadli in smo šibo (že grdo izrabljeno na svoji koži) lahko preizkusili le še na starih starših ali kakšnih drugih sorodnikih, ki so ravno prišli v goste,« je za Delo zapisal Niko Kurent.

O iskanju pravice za otroke pa obstaja še ena legenda povezana s svetim Nikolajem, ki je mnogo temačnejša, kot bi naj bila »lahkonočnica« za otroke. Nikolaj naj bi nekoč v življenje obudil tri umorjene šolarje, ki so lačni prišli prosit k nekemu gostilničarju. Ta jih je namesto dobrote umoril, razkosal in nasolil v sodu. Tedaj se je pojavil škof Nikolaj in dečkom povrnil življensko moč. Zgodba ima sicer več variacij, znano pa je, da je Nikolaj po vseh legendah veljal za dobrotnika in varuha otrok.

Strah in trepet pred Miklavževimi spremljevalci

Veliko starejši v običajih Miklavževanja pa so njegovi spremljevalci, ki po izvoru sodijo še v čas poganstva.

Parkelnji in krampusi

Krampusa ali parkeljna enačimo s podobo dinamike kaznovanja in decemberske tradicije obdarovanja. Nekateri izvori tega bitja izhajajo iz legende, kjer naj bi krampus preganjal mlade grešnike, jih na to pojedel ali utopil in jih po tem prepeljal v vreči do pekla. Slednje izhaja iz ljudskega izročila iz obdobja mavrskih napadov po Evropi. Podoba krampusa pa izhaja iz germanske bajeslovne tradicije Avstrije in Bavarske.

Ime parkelj, kot nekateri zmotno domnevajo, ne izhaja iz imena za kopita živali, kjer se hudič predstavlja kot hibrid med človekom in kozlom, temveč iz besede »bartl«, ki pomeni brado, s čimer krampusa označujejo kot bradača, oziroma tistega z brado.

Našemljenci v obliki parkeljnjev nastopajo še danes, le da se je resna obrednost po pokristjanjevanju umaknila burkeštvu. Nobenega dvoma ni, da so bili divji obhodi veliki trn v peti za cerkev v prvih stoletjih, nešteto sinod jih je namreč obsodilo. Kako velike korenine imajo poganske šege, pa odkrivamo še danes. Kljub nad tisoč let cerkvene nadvlade jih le-tej namreč še ni uspelo povsem izkoreniniti in tako jih je bila primorana vzeti za svoje.

Danes so parkeljni namenjeni predvsem strašenju otrok, kot simbol kazni za neubogljive. V spremstvu Miklavža služijo predvsem za raznašanje daril, ki jih nosijo v koših, hkrati pa po ulicah in vaseh zganjajo hrup z verigami in ob tem zganjajo »burke«. Tako kot nekoč  kurentovanje, je ta tradicija povezana z alkoholom, saj so mladi fantje, preoblečeni v krampuse, po vaseh strašili in celo obračunavali s svojimi nasprotniki. V Avstriji, Švici in Italiji tovrstne šege praznujejo še danes, v obliki t.i. »Krampuslaufa«.

Angelci, košute in ostala bitja

V Miklavževem sprevodu poleg parkeljnjev še danes nastopajo tudi angelci. To vlogo v današnjem času prevzemajo predvsem dekleta, ki se, odeta v bela oblačila s krili, pojavijo kot dobrotnice ob Miklavžu in otrokom delijo sladke dobrote. Včasih so v sprevod po nekaterih področjih na Slovenskem vključili tudi košuto, tradicionalno slovensko masko, spremljali pa so jih tudi Pehtra, Šmarjeta ali smrt, sv. Mihael, ki je z mečem krotil parkeljne, sv. Anton puščavnik, kot sodobrotnik svetega Miklavža ter župnik ali kaplan. V Laškem se starejši od Miklavževega spremstva spominjajo predvsem parkeljnjev, angelov ter košute.

V Laškem Miklavža počastimo z opereto

V Laškem predvojnih najav o Miklavževanju ni bilo. Prav tako so marsikatero Miklavževanje po pričevanju starejših opravljali na skrivaj, saj takratni sistem ni dovoljeval obeležij verskega značaja in so akterje tovsrtnih šeg celo kaznovali.

Mnogi so se po vaseh in hribih našemili kar doma in tako obiskali sosedove otroke, po osamosvojitvi pa je Miklavževanje prevzelo društvo Koral, ki za obujanje te tradicije skrbi še danes.

Po osamosvojitvi so Koralovci pričeli z uprizoritvami operete, ki je nastala med obema vojnama. Selezijanski duhovnik, Jelko Gržinčič, je namreč spisal Božično opereto z naslovom »Miklavž prihaja« v treh dejanjih. V glasbeni igri sodeluje množica otrok, ki predstavljajo angele, parkeljne, svetega Krišpina in Gerarda ter druge osebe. Premiera je bila izvedena prvič pred drugo svetovno vojno v Hotelu Union v Ljubljani z velikim uspehom. Opereta je bila prevedena tudi v hrvaščino pod naslovom Sveti Nikola dolazi in madžarščino z naslovom Jön a Mikulás.

Opereta Miklavž prihaja v izvedbi Korala (foto: Boris Vrabec)

V Laško je to opereto prinesel Matija Kovačič, ki je takrat obiskoval malo semenišče. En izvod operete je shranil za spomin, tega pa je kasneje za uprizoritev uporabilo tudi društvo Koral, ki je ravno v tem obdobju ustanavljalo pevski zbor.

Opereta Miklavž prihaja v izvedbi Korala (foto: Boris Vrabec)

Magdalena Hrastnik nam je za uredništvo povedala nekaj o sami predstavi. »Opereto smo letos uprizorili že sedmič. Vsako leto je predstava zelo obiskana, sami pa smo izdelali tudi kostume in maske.« Povedala je, da so Miklavževanje včasih uprizarjali tudi z velikim sprevodom Miklavževih spremljevalcev, kjer se je Miklavž pripeljal s kočijo, za njim in pred njim pa je šla velika povorka. Pobudnica omenjene povorke je bila Danica Deželak. Nekaj tovrstnih povork so organizirali tudi v Rimskih Toplicah.

Danes je od Miklavževanja v Laškem ostala le opereta in poseben obisk Miklavža, ki vsako leto med otroke pride na prav poseben način. V Laškem so njegov prihod modernizirali celo do te mere, da je Miklavž s svojimi spremljevalci priplul s supom po Savinji, se spustil iz strehe Kulturnega centra in se na prizorišče pred bivši hotel Savinja prikotalil v veliki krogli.

Miklavž se je prelevil v Božička

Danes je podoba Miklavža marsikje po Sloveniji postala že zelo skomercializirana. Korenine Miklavža segajo namreč daleč v zavest alpskih narodov, saj so tradicijo Miklavževanja praznovali bolj odmevno kot božič. Miklavž je tako predhodnik današnjega Božička, ki je na svet v današnji podobi »privekal« šele s skomercializirano podobo na reklami Coca Cole. Naša sodelavka Maja Horvat je v enem od tekstov o Božičku namreč zapisala takole: »Mit o Božičku je bil verjetno prvič objavljen leta 1823, v besedilu z naslovom The Night before Christmas (Noč pred božičem). Avtor pesmi ni točno znan, najpogosteje pa v zvezi s tem omenjajo Clementa Clarka Moora in Henryja Livingstona Jr., kot pišejo na portalu Ringaraja. V pesmi se Božiček prevaža na sankah, ki jih po zraku vlečejo severni jeleni. Božička v podobi, v kakršni je danes, pa so v bistvu ustvarili promocijski guruji Coca-cole, ki so tega prijaznega možaka dvignili v zvezde. Prej je bil Božiček namreč oblečen v modra oblačila.«

Kljub vsemu je pomembno, da na god svetega Nikolaja obujamo podobo Miklavža. Njegov prvotni pomen dobrotništva ter zavetništva otrok je namreč tisti, ki nosi najpomembnejše sporočilo. Pomemben element Miklavževanja je torej to, da se spomnimo na vse otroke sveta. Tiste, ki so ogroženi, sami in zapostavljeni. Tiste, ki so vse prevečkrat izpostavljeni nasilju okolice, družine in sovrtsnikov. Tiste, ki trpijo za posledicami vojne in nemirov. Zavetnik ravno teh je namreč Miklavž sam – varuh nebogljenih in ranljivih.

Na današnji večer, 5. decembra, bodo tisti, ki so v duhu praznika najbolj verujoči, s čimer misli letijo na otroke, verjetno od Miklavža prejeli dar. Morda pa bodo tudi nekateri, tisti najbolj poredni, okrcani s strani kakšnega parkeljna. Kdo ve, današnja noč ima magično moč! (ŠJ)

 

Sorodni prispevki

Mladi skozi korona krizo

Mladi. Tisti prekrškarji, ki so največkrat na udaru kritikov, predvsem starejših, ki nemalokrat pozabljajo, da so tudi sami nekoč razmišljali z drugačnimi...

Policisti s povečanim obsegom dela, a v Laškem ne beležijo težjih kršitev

V teh dneh, ko vsi okoli sebe vidimo samo še prepovedi in omejitve ter jezno pogledujemo proti organom pregona pa se nemalokrat...

Pomisliti je potrebno tudi na starostnike

Vse več zadnje čase govorimo o šolanju na daljavo in problemih otrok in mladostnikov, a pozabili smo na tiste, ki nekako tudi...

Tifernusov dnevnik

Kako je kulturni molk udaril občino Laško

Z besedo predaja človek človeku svoje misli, z umetnostjo pa ljudje drug drugemu predajajo svoja čustva, je dejal Plehanov. A kaj se zgodi, ko kultura...

Festivalnost s Cvetjem in pivom splavala po vodi, STIK ohranil simbolično obeležitev

Korona kriza je Laščanom letos odnesla nekaj neprecenljivega, Festival Pivo in Cvetje, ki bi potekal drugi vikend v juliju in bi ponovno postregel z...

PRAZNIK DELA V SENCI DVIGA BREZPOSELNOSTI IN KRŠENJU DELAVSKIH PRAVIC

PREBUJALI SE BOMO TUDI V LAŠKEM Bliža se prvi maj, praznik dela in delavskih pravic, ki so, vsaj v zadnjih dneh, ko se spopadamo z...

Zgodba o Božičku in o tem kako je “nastal” božič

Nisem Grinch, ki bi uničil božič in to ni samo še eden izmed božičnih člankov, ki ste jih neštetokrat prežvečili. Ste postavili smreko, zakurili v...

Mednarodni dan piva

Danes, na prvi petek v avgustu obeležujemo mednarodni dan piva. To je praznik vseh ustvarjalcev piva, pivovarjev, ki pivo varijo, hmeljarjev, lastnikov pivnic, barov,...

Ostanimo povezani

955OboževalciVšečkaj
621SledilciSledite
439NaročnikovNaročite se