Na Govcah smo plesali tango

NA GOVCAH SMO PLESALI TANGO

V idilični vasici na Govcah smo v soboto, 12.5.,  prisluhnili, kako nas je na Govški planoti, v osrčju narave, pod taktirko ptičjega petja in grmenja, k zaključku razstave Milojke Drobne in skupine pH15, v Strojnici pospremil kulturni dogodek, ki sta ga popestrila Jure Longyka in Jure Tori, s plesalcema Aljo Ferme in Sašem Živanovičem.

Kiparka, ki se posveča predvsem taktilni oziroma haptični umetnosti, je s svojo prostorsko razstavo SENCE, ki si jo je bilo na Govcah mogoče ogledati minuli mesec, razstavljala glinene kipce, ki jih preko dotikanj obiskovalci oblikujejo z energijo in življenjem.

Preko razstave želi avtorica lasten odnos do svoje stvaritve prenesti na obiskovalce. Obiskovalci razstave se morajo namreč razstavljenih predmetov, oziroma ZNAKOV, kot jih je poimenovala avtorica, dotikati, saj jih s tem obujajo v življenje. Z dotikanjem nanje prenesejo posebno energijo in čustva, s tem pa med seboj in ZNAKI tkejo poseben, intimnejši odnos.

Umetnica uporablja glino različnih barv, predmete pa izdeluje v različnih oblikah in velikostih. Dodaja jim žico ali stare žeblje, površino pa obdela s pepelom, granitom in zemljo.

Vse kipce oblikuje tako, da se popolnoma prilagajajo roki. Ustvari jih kot pravo telo, s telesno votlino, telesu pa oblikuje tri izrastke, ki dajejo občutek človeških okončin.

Mala bitja, ki jim življenje vdahnejo dotiki obiskovalcev, dodajo simboliki Strojnice drugačen pomen. S svojimi neenakomernimi površinami, različnimi barvnimi odtenki, pepelom in med kipi postavljenimi razbitinami črepinj poosebljajo trenutek arheološkega najdbišča, ki mu namembnost stare Strojnice, nekdanjega rudnika, daje nove razstavne razsežnosti.

Kot naslednji so se v Strojnici predstavljali mladi umetniki Naravoslovnotehniške fakultete, pod mentorstvom profeorice Marije Jenko. Skupina pH15, kot se imenujejo, sestavljajo umetniki Maruša Krajnc, Katja Grčman, Ana Jazbec, Nika Batista in Vasja Brilij.

PH15 so v senci rudniškega jaška Strojnice poosebili rudarski vsakdnjik, ki so, preko okamenelih rudarskih oblačil, objektov, ki navzkljub svoji masivnosti ostajajo lahkotni, izpovedali težo in sovpadali s praznino vasice, ki jo je v svoje globeli potegnil prav rudnik.

Metafora rudiškega vsakdanjika z okamenelimi oblačili ter prhanje kapljic kot očiščenje in  preporod, so elementi, ki ne kljubujejo ambientu, ampak se mu v celoti predajo. S tem vzpostavljajo intimno zavedanje, ki brez vsakršne prisile nemo pripoveduje zgodbo preteklosti in odstirajo sedanjost.

Znanstveni doprinos k projektu sta prispevala Tomaž Majcen in mag. Mateja Golež, ki nam je zaupala nekaj o samem projektu.

Dve vzajemni si razstavi, ki sta se v sklopu malih Znakov Milojke Drobne,  s pomočjo metafore rudarskega vsakdanjika odlično dopolnjevali, pa je popestril kulturni dogodek Jurskega para, Jureta Longyke in Jureta Torija. Jurski par nas je v zavetju Govc ob grmenju pobožal z branjem erotične poezije Rudija Medveda, Ivana Cankarja in drugih.

Dogodek sta v celoti popestrila tudi plesalca Alja Ferme in Sašo Živanovič, ki sta na melodijo not, izpod prstov Jureta Torija, odplesala tango.

Kdo bi si misli, da bomo v  Govcah plesali tango.  Okruški večera, poezija Rudija Medveda, ki ji je življenje vdahnil glas Jureta Longyke, nas je s ptičjim petjem in grmenjem ter ogledom obeh razstav pustila v omami in je v nas prebudila čute, ki so jih z dotikanjem dežnih kaplic z nas odkrivali zvoki dogodka. (ŠJ)

»Okruški večera drobe se v temo
in kaplje nemira prše kličejo,
a spet ti ne da zarjaveli zapah,
spet te hromi, zmaguje te strah,
ko zora z neba bo oprala temo,
v prsih še pekla bo misel na njo.«

                                           (Okruški večera, Rudi Medved)

Sorodni prispevki

Tifernusov dnevnik